Pred kakšnimi 20 leti je Jože Pirjevec v Sobotni prilogi Dela opisal, da ima s svojega doma lep razgled na Trst in njegovo predmestje. Z okna zre vsak dan tudi proti zaselku Piščanci na nasprotnem bregu, kjer pa - vsaj do tistega zapisa - še ni bil.
Saj, če nisi ljubitelj osmic ali sadist, ki rad uničuje avtomobilske sklopke, težko zapelješ skozi Piščance. Pot je ozka in strma, pogosto tudi zaprta zaradi del ali ker se večje vozilo zagozdi in ustvari zamašek.
Zaradi teh neprijetnosti so domačini večkrat slabe volje. Zato je Piščance med lansko volilno kampanjo za deželne volitve obiskal levosredinski predsedniški kandidat Massimo Moretuzzo, medtem ko je protikandidat Fedriga nabiral glasove v večjih središčih in pri furlanskih vplivnežih. Končni volilni izid je bil 64 % : 28 %. Zmagala je logika. V deželi z 1,3 milijona prebivalcev pač ne zmaga tisti, ki se rokuje po Piščancih.
Zato je nekakšna statistična anomalija, da so Piščanci kljub svoji zakotnosti in razmeroma majhnemu število prebivalcev prispevali olimpijko. Metalka kopja Claudia Coslovich je leta 2000 nastopila v Sydney in štiri leta kasneje še v Atenah.
Sploh pri nastopih Slovencev v Italiji na olimpijadah izstopa, da večinoma gre za prebivalce manjših vasi ali predmestij, kjer slovenščina usiha. Koliko prebivalcev imajo Gabrje, ki se ponašajo s srebrno medaljo Mateja Černica?
No, letos imamo Jano Germani. Mislili smo, da je iz Škednja, kjer nekateri posamezniki hrabro ohranjajo slovenščino, pa ni! Na uradni spletni strani olimpijskih iger piše: »Place of residence: SIRENA«.
To, da prihajaš iz Sirene, kjer še nihče na svetu ni bil - kaj šele Jože Pirjevec - je dodatna anomalija in dokaz, da Slovenci v Italiji nismo za statistiko, ampak za čudeže.