MILIJONARJI: Kako očitno sramotno in nemoralno je biti bogati

Pred leti mi je kolega predlagal, da predebatirava zelo zanimiv članek z naslovom It’s basically just immoral to be rich avtorja (ali avtorice) A. Q. Smith. Kasneje nisem nikoli več naletel na podobna besedila z istim podpisom in tega mi je res žal, saj vsebina omenjenega teksta sproža vrsto zanimivih vprašanj, ki so odlično izhodišče za dolge razprave. Zato pa vsaj enkrat na leto znova preberem to spletno pisanje, da lahko kot čuteče bitje in ne kot produkt konzumistične družbe, ki se naslaja nad bliščem in milijoni, ki jih nekateri naberejo, ponovim, kar pravi Smith: Biti bogat je nemoralno.

Krajši esej ne problematizira bajnih prihodkov milijonarjev in milijarderjev (češ, kaj bi človek z vsem tem denarjem), četudi so bili ti pogosto zmožni zaslužiti gore denarja zaradi svojega začetnega privilegiranega statusa. Problem ni, koliko sredstev ljudje prejmejo za svoje delo in usluge, pač pa, koliko denarja obdržijo samo zase. Smith namreč trdi, da vsak dolar, ki ga zadržimo zase, je dolar, ki ga odrečemo drugim.

Nobenega dvoma ni, da ima vsak pravico zaslužiti milijone, ključno vprašanje pa je, do katere mere je moralno dopustno zadržati tako velike vsote denarja. Tega vprašanja si nihče ne postavlja. Poglejmo si drug primer: če imamo pri sebi protialergijsko injekcijo in naletimo na otroka s hudo alergijsko reakcijo, je na mestu vprašanje, ali smo otroku dolžni vbrizgati injekcijo, ne pa, ali smo zdravilo pridobili na legitimen način. Vprašanji sta torej ločeni in odgovor na eno ne more biti tudi odgovor na drugo. Da poenostavimo: da smo postali premožni v skladu z zakonom oziroma ker smo za to garali, ni prav nič sporno. Sporno je, če ta isti odgovor uporabimo za vprašanje: zakaj se počutimo upravičene zapravljati svoje bogastvo za luksuzne hiše in kopičenje dobrin, namesto da bi pomagali ljudem v težavah plačati račune in kupiti prepotrebna zdravila?

Smith trdi, da je izogibanje raziskovanju moralnih utemeljitev bogastva velika napaka. To pa zato, ker so odločitve posameznikov ključne: če sem zelo bogat človek, lahko pomagam velikemu številu ljudi. In ko se odločim, da jim ne bom pomagal, jih prepustim trpljenju ali celo smrti. To pa je moralno sporno.