Med tehnološkimi presežki naše digitalne družbe si je v zadnjem letu nagrado zaslužila umetna inteligenca (UI). Polemike, navdušenje, strah, upanje; vse to je sprožila debata okrog nje. Odkritja na področju UI nas prisilijo, da se resneje spopadamo celo z idejo »avtorstva«. Kdo je napisal knjigo? Kdo je pritisnil na sprožilec za to fotografijo? Spomnimo se, da so letošnjo nagrado Sony World Photography podelili umetni inteligenci. Če »človeški« slike avtor ne bi povedal, da je v resnici slika sad algoritmov in predelav tisočerih slik, bi žirija nagradila program. Že nekaj let vemo, da lahko računalnik komponira kot Bach, nariše sliko, kot bi jo lahko naslikala Picasso ali Dali. Ali producira hit Heart of my sleeve v slogu raperja Draka in zveni, po presoji mnogih, celo bolje od njegovih izvirnih komadov. Danes je še vedno potreben človek, ki v ozadju premeša in premika podatke. Trenutno smo še na nivoju »vaj v slogu« ali »postprodukcije«.
Kljub temu je v zadnjem letu precej znanstvenikov izrazilo zaskrbljenost zaradi UI. Najbolje je to povzel Geoffrey Hinton, ko je maja odstopil s svojega položaja pri Googlu, rekoč: »Človeštvo še ne ve, kam nas bo peljala ta tehnologija.«
Težave se pri UI pojavijo pri treh načinih uporabe: kot orožje, za doseganje lastnih interesov ter brez etičnih omejitev. Nekateri dodajo še četrto točko, in sicer zmogljivost strojnega samoučenja (self learning). Danes je to še zelo nedolžno, med drugim lahko vidite po spletu, kako se robotka naučita igrati nogomet. Nevarnost nastopi, ko UI lahko ustvari druge UI.
Zato je bivši sodelavec družbe Google X in znani avtor poljudnoznanstvenih knjig Mo Gawdat izjavil: »UI je lahko večja nevarnost za človeštvo, kot so klimatske spremembe.«
Ali bo naša zbegana družba znala sprejeti dejstvo, da je treba s temi dosežki vzpostaviti neko dolgoročno sobivanje? Predvsem pa sprejeti dejstvo, da se na tem področju rezultati šele odkrivajo in jih zelo verjetno ne bomo znali še povsem interpretirati.
In vendar ni še čas za paniko. O bogastvu, ki nam ga lahko prinese UI, je na straneh Primorskega dnevnika izčrpno pisal Marko Gavriloski Tretjak in ob tem svetujem bralcem, naj si gredo še enkrat prebrat njegove letošnje članke. Ostanimo pa pri ključnem vprašanju: Ali je UI res nevarna za človeštvo?
Ko nam pomembni CEO pripovedujejo, da trenutno ni nikakršne nevarnosti, bi bilo treba razumeti, koliko bo trajal ta »trenutno«?
Prej omenjena Geoffrey Hinton in Mo Gawdat sta prepričana, da se bo samoučenje v nekaj letih razvilo do take mere, da bodo umetne inteligence sestavile nove, od človeka neodvisne misleče programe. Kdo bo lahko preklical neko odločitev, ali bo ta speljana, ne da bi se mi tega zavedali? To pa še ne pomeni, da bodo pred nami korakali roboti v stilu Terminatorjev. Za vogalom je neka nova inteligenca, ki že zdaj lahko prekosi človeka v marsičem. Še neznano nam je, do katere mere ga bo prekosila.
Pojem dela se bo nujno moral spremeniti, z njim pa tudi ideja kapitalizma, ki jo vsi prodajajo kot večno in neizbežno. Čeprav se univerze bogatijo s programi ekonomske narave, bomo prej ali slej spoznali, da je treba ponovno seči po humanističnih koordinatah. Na zdravstvenem področju se bodo načini raziskovanja, anamneze in zdravljenja nepreklicno spremenili. Humanisti moramo biti zato pripravljeni pristopiti v pomoč znanosti, ker si bo morala v kratkem postaviti vprašanja, ki jih ni bila več navajena.
UI nas ponovno postavlja pred etične, fenomenološke in družboslovne probleme, ki niso le od prakse oddaljena igrica za razvajene, lenobne in privilegirane državljane. Kaj je resnica, na primer, ko bodo lahko članke pisale trume pametnih programov, razvitih verzij programa ChatGPT 4? Kje se začenja umetnost? Kako se bomo odzvali na prvo UI, ki se bo na nas odzvala s čutenjem in prepričanjem neke zavesti?
Kako bomo uporabili to orodje, bo odvisno tudi od želje vseh nas, da se prepoznamo kot človeštvo. Kar je precej utopično v času vojn in izkoriščanja manj razvitih držav. Kaj pa, če nudi UI dober razlog, da prevetrimo omare, v katerih so zlagane utopije?