MIGRANTI: Silijo nas v to, da ne bi pomagali sočloveku

Sreda zvečer, okrog 22.30, med kamioni v koloni počasi peljem mimo kontrole na mejnem prehodu pri Fernetičih. Policija, vojska, finančna policija, karabinjerji: nihče me ne ustavi, peljem dalje. Čez kakih 30 metrov, ob križišču za Repen, s koncem očesa ujamem skupinico ljudi. Zazdi se mi, da med njimi vidim otroke ... Vozim dalje in se sprašujem, če sem jih res videla: če ob tej uri ob robu ceste čepijo otroci, so najbrž migranti ... Vozim in se ne morem znebiti občutka, da sta vladajoča politika in prevladujoče javno mnenje z vcepljanjem strahu in ustrahovalnimi zakoni iz mene naredila žensko, ki ni pripravljena pomagati. Vse tiste lepe besede, ki smo jih poslušali pri verouku, pri skavtih (verjamem pa tudi pri tabornikih) o tem, da smo ljudje vsi enaki, da si moramo pomagati ... V višini zadružne prodajalne na Opčinah spremenim smer vožnje. Skupinica je še tam, v njej tudi dva otroka. Stopim do njih in rečem: ne vem, ali vam bom lahko pomagala, a potrebujete pomoč?

»Taksi, taksi.« Sedem turških državljanov, v resnici Kurdov, v sredo zvečer želi samo priti na tržaško železniško postajo. Prispeli so iz Bosne, peš vstopili na Hrvaško, v Zagrebu sedli na taksi in se z njim pripeljali v Italijo. Kako so prečkali mejo, mi ne pojasnijo. Najbrž po gozdnih poteh.

Mimo pripelje vojaška izvidnica, a se dela, da nas ni. Pokličem taksi, ker nisem dovolj pogumna, da bi vsaj štiričlansko družino posedla v svojo pando in zapeljala v mesto. Kaj če me obtožijo pomoči pri nezakonitem priseljevanju? Pravijo, naj ne skrbim, denar za vožnjo imajo. Zelo so mi hvaležni, ko sedejo v taksi. I love you, reče eden izmed njih. Jaz pa sedem v svoj avto in odpeljem proti domu. Skrušena.