KVIRINAL: Zrelost na preizkušnji

V senci Draghijeve »komisarske uprave« se je med strankami začel boj za izvolitev predsednika republike, ki bo v začetku prihodnjega leta nasledil Sergia Mattarello. Ne bo šlo zlahka. Ker so etablirane stranke nemočne. Nobena od dveh velikih koalicij – utrjena, a notranje sprta desnosredinska in ohlapna levosredinska – nimata v parlamentu trdne večine, voditelji strank, razen morda Melonijeve, ne obvladujejo vseh svojih parlamentarcev, nihče ne more ponuditi kandidata, ki bi na tajnem glasovanju zagotovo zbral dovolj glasov, niti po tretjem glasovanju, ko za izvolitev predsednika ni več potrebna kvalificirana, temveč zgolj le še absolutna večina glasov.

Potem ko je Mattarella dal vedeti, da ne bi pristal na svojo ponovno kandidaturo, je edino vroče ime Mario Draghi. A bi bil ta pripravljen sprejeti imenovanje le, če bi ga že v prvem krogu predsedniških volitev podprli domala vsi delegati. Toda bi njegova selitev na Kvirinal brez trdnega in obvezujočega političnega dogovora za nasledstvo v vladni palači Chigi hkrati povzročila predčasen konec zakonodajne dobe, tega pa se večina parlamentarcev, zlasti nepovezanih in drugih, ki bi bili v prihodnjem pomanjšanjem parlamentu brez možnosti za ponovno izvolitev, boji kot hudič križa. Posledično bi se v zavetju volilne kabine prelevili v »prostostrelce« in Draghijevo kandidaturo osramotili. Onemogočili pa bi najbrž tudi vsako nedogovorjeno in vsiljeno izvolitev kandidata ene strani proti drugi, saj bi to prav tako povzročilo vladno krizo. Izvolitev novega predsednika republike, ki bo imel ključno vlogo v sedanji, prihodnji in še v polovici naslednje zakonodajne dobe, je preveč resna zadeva, da bi jo lahko prepustili trenutnim parlamentarnim igram. Politika je tako na slabem glasu, da jo pred javnostjo lahko reši le plemenit dogovor, ki bi v času negotove politične, ekonomske, socialne in geopolitične prihodnosti na čelo države postavil uglednega (proevropskega) predsednika ali predsednico, omogočil urejen iztek zakonodajne dobe, do naslednjih volitev pa parlamentu naložil nalogo, da odobri dostojen volilni zakon (pa še kakšno reformo zraven), takšen ki bi volivcem vsaj delno povrnil zaupanje v delovanje parlamentarne demokracije.

Na preizkušnji je torej zrelost politike.