KVIRINAL: V igri je marsikaj

Ko pišem te vrstice, se zdi, da je Berlusconijeva samooklicana kandidatura za predsednika republike zašla v slepo ulico. Če se bo pokazalo, da je to res, si bodo oddahnili vsi. V Italiji in v svetu. Za levico je pomenila Berlusconijeva kandidatura nedopustno provokacijo, pravo institucionalno nesramnost. Celo v času hladne vojne je vsemogočna Krščanska demokracija za svojega predsedniškega kandidata iskala tiho privoljenje Komunistične partije ali jo vsaj predhodno obveščala o svojih namenih in pazila, da ne bi bil kandidat zanjo popolnoma neprebavljiv. Gibanje 5 zvezd je na nasprotovanju »zlobnemu pritlikavcu« (Beppe Grillo dixit) gradilo svoj politični kapital in volilni uspeh. V Bruslju si želijo stabilno Italijo in odkrito navijajo za Draghija. Funkcionarjem ameriškega State Departmenta

bi se naježili lasje, ko bi se v času obnovljenega konflikta z Rusijo in Kitajsko povzpel na Kvirinal »Putinov prijatelj«. Še vsak italijanski predsednik doslej, vključno z nekdanjim komunistom Giorgiom Napolitanom, je neomajno prisegal na brezpogojno zvestobo ZDA.

A še največjo zadrego je Berlusconi povzročil svojim dosedanjim koalicijskim partnerjem. Matteo Salvini in Giorgia Meloni se zavedata, da se »vitezu« ne smeta zameriti. Če koalicija razpade, izpuhti njuna ambicija, da bi po naslednjih volitvah postala premier. Po drugi strani bi Berlusconi na Kvirinalu svojo pokroviteljstvo do njiju še okrepil. Postal bi dosmrtni vodja desne sredine. Če bi mu poleg tega uspelo izsiliti izvolitev s pomočjo nepovezanih poslancev, ki so se z vseh vetrov ugnezdili v mešano skupino palač Madama in Montecitorio in jim je predvsem do tega, da svojega mandata ne končajo predčasno, bi bil to nov udarec za v Italiji še posebej razvrednoteno parlamentarno demokracijo. Madež bi legel tudi na predsedniško funkcijo, edino, ki ob krizi sodstva in vseh podsistemov kolikor toliko še uživa splošen ugled. Italija bi bila še bolj razklana, jezna, neobvladljiva. Kdorkoli bi pač že bil na oblasti.

Kaj se bo izcimilo v prihodnjih dneh, je težko napovedati. Ničesar ne gre izključiti. Niti ohranitve »statusa quo« s ponovno izvolitvijo Sergia Mattarelle. Vendar je v igri marsikaj. Tudi prihodnost EU, ki si ne želi, da bi Palačo Chigi po naslednjih volitvah obvladovali populisti, Kvirinal pa nepredvidljivi Berlusconi ali drugorazredni, nevplivni politik. Unija že nekaj let stopica na mestu, kar vodi v njen počasen razpad. Njeni zagovorniki iz jedrnih držav, ki jo želijo obvarovati pred domačimi nacionalisti in ji v svetu zagotoviti status samostojnega globalnega igralca, nič več ne skrivajo potrebe po njeni nadgradnji. Tudi za ceno oblikovanja »Evrope dveh hitrosti«. Sicer v prepričanju, da bi se na (uspešnejši) vodilni voz prej ali slej priključile tudi najbolj evroskeptične članice. Takšen scenarij pa je brez trdnega dogovora med Francijo, Nemčijo in Italijo neuresničljiv. V njihovih očeh je torej sedemletni predsedniški mandat za Draghija (ali druge močne, proevropske figure) edino jamstvo, da jim to lahko uspe.