KOŠARKARSKI TURNIR: Formula za užitek = pravljice + selektorji

Naj mi Sergio Tavčar, ki je meni mentor, ne zameri, a je bil po moji oceni moški košarkarski turnir na olimpijskih igrah pravi užitek. Da je ta košarka lepša od nekdanje, dvomim, zagotovo je bolj fizična, manj logična, najbrž tudi manj »košarka«, polna je napak in nesojenih korakov. Kljub temu pa so bile košarkarske tekme to, kar me je v Parizu najbolj navdušilo, ob finalu teka na 100 ali 200 metrov ali ob fenomenih, kakršna sta švedski skakalec s palico »Mondo« Duplantis in slovenska plezalka Janja Garnbret, ki nista le najboljša v svojih panogah, a sta zaradi takšne premoči med najboljšimi športniki na svetu v absolutnem smislu.

A povrnimo se h košarki, ki jo je letos zame lažje objektivno spremljati, saj na turnirju (žal) ni Slovencev, ki bi privedli do določene mere subjektivnosti, kot se to dogaja pri odbojkarjih (res škoda) ali rokometaših (vrhunski, ne glede na končno uvrstitev). Košarkarske tekme, ki jih spremljamo v Parizu, verjetno niso najbolj kakovostne, so pa nedvomno tako napete in izenačene, da so poskrbele za odlično promocijo tega športa. Izid skoraj vseh dvobojev je bil namreč negotov vse do konca, tako da je bila napetost gledalcev vseskozi na višku. Sam sem se med olimpijskimi igrami bolj zabaval kot denimo med finalom lige NBA (izjema je bila verjetno serija play-offa med ekipama Minnesota Timberwolves in Denver Nuggets) in celo bolj kot med sklepnim turnirjem evrolige, ki je po mojem mnenju še vedno najbolj uživaški trenutek sezone. Pri tem naj pripomnim, da so igralci na olimpijadi najbrž bolj utrujeni oz. slabše telesno pripravljeni kot med klubskimi prvenstvi.

Ne vem, ali je olimpijski duh to, kar prispeva k nastanku tako edinstvenih zgodb, ki jih je na drugih tekmovanjih, kot sta npr. evropsko ali svetovno prvenstvo, bistveno manj. Južni Sudan, država, ki jo najprej ali celo izključno povezujemo z revščino, je po zaslugi finančne podpore, ambicij in vizije nekdanjega igralca v ligi NBA Luola Denga poskrbel za najlepšo pravljico, saj se je enakovredno meril z velikani. Japonska le zaradi naivnosti ni premagala Francije, z 29 točkami na tisti tekmi proti 224 cm visokemu zvezdniku Victorju Wembanyami pa si je 23-letni in pol metra! nižji oz. le 173 cm visoki ter dotlej nepoznani Juki Kawamura prislužil desetdnevno pogodbo, da ga v ligi NBA preizkusijo pri Memphis Grizzlies. Da ne govorimo o zastavonoši Nemčije Dennisu Schröderju in branilcu Avstralije, aboriginu Pattyju Millsu, ki sta v ligi NBA »povprečna« igralca, ko oblečeta reprezentančni dres pa sta neustavljiva kot malokdo.

Niso pa vse pravljice. To je tudi turnir vrhunskih selektorjev. Francoz Vincent Collet je uspeh proti favorizirani Kanadi dosegel tako, da je na klop posedel Rudyja Goberta. Premagal je tudi Nemčijo selektorja Gordona Herberta, ki je generacijo igralcev, ki jih je navdihnil legendarni Dirk Nowitzki, lani popeljal do naslova svetovnih prvakov. Nemčijo je do prvega evropskega naslova daljnega leta 1993 privedel srbski selektor Svetislav Pešić, ki še vedno zelo dobro ve, kako opravljati ta poklic, saj je nadarjeno Srbijo z najboljšim igralcem na svetu Nikolo Jokićem na čelu, kateremu pomaga več talentiranih soigralcev, skorajda popeljal do presenečenja proti ZDA. Od finala je Srbe ločilo le nekaj športne sreče oz. nekaj sodniških žvižgov, so prepričani v Srbiji. Sam pa bi dodal, da je nasproti Pešiću stal še en selektor izredne inteligence in znanja, Steve Kerr. Slednji je namreč razumel, da so minili časi, ko so se Američani samo spraševali, s kolikšno razliko bodo zmagali. Zaradi tega je na koncu tekme mlajše košarkarje pustil na klopi, potreboval pa je trojček »starčkov« James-Durant-Curry (njegov met sodi v umetnostni muzej) v najboljši formi, da je strl odpor Srbije. To bi moralo v ZDA sprožiti alarmni zvonec glede prihodnosti, saj so trenutno najboljši mladi igralci tujci. A o tem kdaj drugič. Danes še zadnjič uživajmo ob tekmah za bron Srbija-Nemčija in zlato ZDA-Francija.