KOROŠKI FOKUS: Vrata bo treba odpreti na stežaj

Slovenski manjšini na (avstrijskem) Koroškem se v naslednjih mesecih morda obetajo prelomne spremembe glede (so)delovanja treh krovnih političnih organizacij – Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS), Zveze slovenskih organizacij (ZSO) in Skupnosti koroških Slovenk in Slovencev (SKS). Vzrok sta napovedani spremembi na vrhu NSKS in ZSO. S položaja namreč odhajata predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev, ugledni avstrijski diplomat Valentin Inzko (75), in tudi predsednik Zveze slovenskih organizaciji, Manuel Jug (28), učitelj, ki je komaj nastopil svojo politično kot tudi poklicno pot. Oba sta napovedala, da se po izteku mandatna ne bosta več potegovala za najvišjo funkcijo v omenjenih organizacijah.

Valentin Inzko je svoj odhod s predsedniške funkcije pri NSKS po enajstih letih napovedal že na začetku leta, volitve novega predsednika ali predsednice ter ostalih organov NSKS pa naj bi bile še letošnjo jesen. Utemeljil je svojo odločitev, da »definitivno« ne bo več kandidiral za predsednika NSKS, saj »tudi NSKS – kot vsaka civilizacija, kot vsaka država ali družba – potrebuje nov zagon, nov navdih«. Inzko, katerega oče Valentin Inzko (1923–2002) je bil med letoma 1960 in 1968 tudi predsednik NSKS, na volitvah svoje organizacije pričakuje od tisoč do dva tisoč volilnih udeleženk in udeležencev. NSKS je neposredne volitve prvič izvedel leta 1995. Udeležilo se jih je več kot 4500 volivcev (tedanji predsednik je bil Nanti Olip). Leta 2000 jih je sodelovalo okoli 3500 (predsednik je postal Bernard Sadovnik, ki pa je leta 2003 odstopil in ustanovil tretjo krovno organizacijo SKS), leta 2005 več kot 3300 (predsednik Matevž Grilc), leta 2018, ko je bil Inzko izvoljen za drugi predsedniški mandat NSKS, pa le še 1822.

Medtem ko Inzkova napoved, da se umika s predsedniškega mesta NSKS, ni presenetila, je odločitev predsednika ZSO Manuela Juga odmevala dokaj močno. Veljal je za politično perspektivnega človeka, ki je pravkar stopil na politični oder in bi lahko zgladil motene odnose znotraj manjšine. Napredoval pa naj bi tudi pri socialdemokratski stranki (SPÖ), saj ga je ta na preteklih volitvah postavila za kandidata na deželnozborskih in državnozborskih volitvah – čeprav ne na položajih, ki bi mu zagotovili izvolitev.

Morda zaradi opisanega, a tudi zaradi primanjkljaja perspektiv v manjšinski politiki, je meseca julija presenetil z izjavo, da »nima več volje in zanimanja za politiko« in se na občnem zboru konec leta oziroma najkasneje januarja 2025 ne bo več potegoval za predsedniško funkcijo pri ZSO. »Politika zame ni več izziv. Zmeraj iste teme v raznih odborih, komisijah in sestavah. Kmalu bo več gremijev kot pripadnikov narodne skupnosti ...« in podobno v tej smeri je pojasnil ter napovedal, da se bo v prihodnosti osredotočil na zasebno življenje in poučevanje na Dvojezični trgovski akademiji (DTAK) v Celovcu. Predal bo tudi vse funkcije v SPÖ, tudi funkcijo predsednika Delovne skupnosti avstrijskih narodnosti v SPÖ (DESKAN).

S svojim delovanjem na položaju političnega zastopnika slovenske manjšine je Jug, ki je leta 2019 nasledil Marjana Sturma na čelu ZSO, kljub temu zadovoljen. »Uspelo nam je povišanje podpor narodni skupnosti v Avstriji, uredili smo financiranje tednika Novice in kulturnih domov. Mejnik pa je bila skupna peticija ZSO, NSKS, SKS in EL o pomanjkljivem izvajanju manjšinskih pravic ter kršitvi načel pravne države v Avstriji leta 2023, posredovana v Evropski parlament.

Prav vložitev skupne peticije treh krovnih političnih organizacij ter stranke EL je lahko kažipot za novo, učinkovitejšo politiko in tesnejše sodelovanje med krovnimi organizacijami v prihodnosti – z večinoma novimi voditelji. Fokus tesnejšega (so)delovanja krovnih organizacij bi zagotovo vrnil organizacijam Slovencev in Slovenk izgubljeno politično težo, saj jih je avstrijska politika vseskozi izigravala. Nazadnje pri memorandumu leta 2011, ko jim je obljubila nov zakon o narodnih skupnostih in tudi druge za manjšino pomembne rešitve. (Skoraj) nič od tega ni izpolnila. En dokaz več, da v avstrijski politiki in pri strankah ni pripravljenosti za izboljšanje položaja slovenske ter tudi drugih manjšin.

Večja enotnost bi zagotovo spet dvignila politično težo avstrijskih manjšin, morda tudi skupno zastopstvo Slovencev in Slovenk na Koroškem, o čemer se je že začela razprava. Vrata, ki lahko pomenijo nov zagon in spremembe, se torej odpirajo. Treba jih bo odpreti na stežaj!