KONSERVATORIJ: Nov veter z Ulice Ghega

Ne, ni to, kar so si pred več kot dvajsetimi leti zamislili snovalci zaščitnega zakona za slovensko manjšino, ko so v 15. člen zapisali, da se »v roku treh mesecev od začetka veljave tega zakona ustanovi avtonomna sekcija glasbenega konservatorija “Giuseppe Tartini” iz Trsta s slovenskim učnim jezikom«. Je pa to, kar se je včeraj dogajalo v dvorani Tartini tržaškega konservatorija, korak v pravo smer: slovenski jezik in slovenska glasba sta tudi uradno prestopila prag stavbe v Ulici Ghega – obveza za njuno ovrednotenje je po novem zapisana v statutu.

Predsednik Lorenzo Capaldo se po dveh mandatih septembra poslavlja od tržaške glasbene ustanove. V teh letih je z direktorji, ki so si sledili pri vodenju konservatorija, (končno) poskrbel za drugačen odnos do slovenske skupnosti in kulture. Konservatorij je uvedel pomembne novosti, začenši – leta 2017 – s konvencijo z Glasbeno matico, ki omogoča slovenske prevode zapisnikov predakademskih izpitov, določene olajšave za njene študente, možnost izmenjav in koprodukcij. Z ustanovami iz Slovenije je sooblikoval nekatere evropske projekte. Z včeraj predstavljenimi statutarnimi spremembami in soglasno (!) sprejetim sklepom upravnega odbora pa je šel veliko dlje in ustanovil nov študijski center za promocijo slovenske glasbe. Pa tudi jezikovno okence, ki naj slovenskim študentom omogoči komuniciranje v slovenskem jeziku.

Seveda to ni isto, kot bi na Tartiniju odprli slovensko sekcijo, kjer bi se nadebudni glasbeniki izobraževali v slovenskem jeziku. Capaldo in njegova ekipa sodelavcev pa je naredila to, kar je v sklopu upravne avtonomije, ki jo uživajo državni konservatoriji, možno. Ustanovitev nove sekcije ni bila in ni v njeni pristojnosti. Zanjo bi bilo moralo poskrbeti rimsko šolsko ministrstvo spomladi leta 2001.

Ob zavedanju, da je – tudi zaradi reforme glasbenega šolstva, ki je medtem tržaški konservatorij dejansko spremenila v univerzo – tisto zakonsko določilo ostalo mrtva črka, se enaindvajset let kasneje slovenska skupnost lahko veseli novega vetra, ki je zavel na Ulici Ghega. To so na včerajšnjem posvetu jasno povedali predsednik paritetnega odbora Marko Jarc in predsednika obeh krovnih organizacij Walter Bandelj in Ksenija Dobrila. Ta si je dovolila tudi nasvet: konservatorij naj pri vrednotenju krajevne slovenske glasbene kulture ne pozabi na šolo s stoletno tradicijo – Glasbeno matico – in na Center za glasbeno vzgojo Emil Komel. Skupaj pisana zgodba je lahko uspešnejša.

Nihče jih včeraj ni omenil in najbrž je prav tako: dan je bil prazničen in poln zadoščenj. A ob pogledu na glavno stopnišče konservatorija se je v spomin podpisane vsilila črno-bela podoba iz strahotne preteklosti te stavbe. Fotografija iz neke druge pomladi, leta 1944, ko je tu viselo več desetin človeških trupel. Antifašistov, moških in žensk. Mnogi med njimi so bili Slovenci. 78 let kasneje ima tudi njihova materinščina v tej stavbi dostojanstvo, ki ji pripada.

Bodo zgledu konservatorija sledili drugi? Na primer Občina Trst, predstavnik katere je Tartinijeve statutarne spremembe včeraj označil za čudovite?