KONGRESNI CENTER: Katedrala v puščavi?

Potem ko sta Esof 2020 odprla minister za visoko šolstvo in znanost Gaetano Manfredi ter kardinal in vatikanski tajnik – desna roka papeža Frančiška – Pietro Parolin, sklenila pa sta ga predsednik Italijanske vlade Giuseppe Conte in minister za gospodarstvo Stefano Patuanelli, je pravzaprav težko govoriti o neuspehu dogodka. Politiki so naredili svoje, peli slavospev znanosti in znanstvenikom in obljubili pomoč, s katero bi Trst z znanstvenega vidika lahko postal še privlačnejši.

Izredno zadovoljni so tudi organizatorji prireditve. O njeni uspešnosti so spregovorili na sklepni novinarski konferenci.

Osnovno merilo je v danih okoliščinah postalo spremljanje obiskanosti po spletu, klikov, interakcij in še kaj. Z domačega ali službenega računalnika je mednarodni znanstveni prireditvi v Trstu sledilo malo več kot štiri tisoč poslušalcev z vseh koncev sveta. To je vsekakor dober rezultat, saj so pred pandemijo novega koronavirusa organizatorji tržaškega Esofa pričakovali približno pet tisoč obiskovalcev. V živo seveda.

Ker pa je kvaliteta obiska veliko bolj pomembna kot njegova kvantiteta, je prav, da si pogledamo, kako lahko ločimo »zrno do plevela«. V teh izrednih okoliščinah je hibridni dogodek dobra alternativa druženju v živo. A govoriti o tem, da bi vsi dogodki v prihodnje lahko postali takšni, je morda pretirano. Ljudje si namreč po naravi želimo druženja s publiko v živo. Pred izbruhom pandemije je tudi Esof2020 vzbujal velika pričakovanja. Lokalni upravitelji so v svojih nastopih poudarjali, da bo s tem dogodkom zaživelo staro pristanišče. Začela naj bi se njegova urbana revitalizacija. Pa se je ta zares začela? Na podlagi videnega v preteklih dneh lahko rečemo, da smo od te še zelo daleč.

Območje okoli novega kongresnega centra, ki je investitorje stal malo manj kot 15 milijonov evrov, je bilo strogo varovano, organi sil javnega reda so na vseh možnih koncih onemogočali dostop do festivalskega prizorišča. Obiskovalcev, ki bi se sprehajali pred in v kongresnem centru, je bilo bore malo. V halah so potekala virtualna predavanja dejansko brez občinstva. Videti veliko kongresno dvorano, ki bi v normalnih okoliščinah lahko gostovala 1800 obiskovalcev, s 30 ljudmi, ni najboljši dokaz, ki bi govoril v prid tezi, da v času zaslonov in pandemije dogodki ostajajo eno najmočnejših orodij uspešne promocije mesta.

Če se strokovnjaki in poslušalci zbirajo virtualno, mesta pač ni mogoče spoznati. Ni mogoče videti njegovih znamenitosti, posebnosti, skritih kotičkov. Ni mogoče poskusiti njegovih kulinaričnih specialitet. Ni mogoče prenočevati v butičnih hotelih ali hotelih velikih verig. Ni si mogoče izmenjati idej, misli, kontaktov. Navsezadnje se na hibridnih dogodkih ni mogoče niti zabavati.

Si zares želimo hibridnih dogodkov? Večina bi najbrž odgovorila, da ne. Še posebej ne v Trstu, kjer lokalni upravitelji veliko stavijo na razvoj starega pristanišča. Ti za razliko od podpornikov hibridnega formata konferenc dobro vedo, da bi se s spletnim formatom dogodkov kongresni center kaj hitro spremenil v katedralo sredi puščave.