KOBE BRYANT: Pozitivna obsedenost

Težko je verjeti, da je mogoče občutiti tak šok ob smrti osebe, ki je nisi osebno poznal. Dokler tega šoka ne občutiš na svoji koži. Ko umrejo največji, namreč spoznaš, kako te lahko njihov nepričakovan odhod prizadene, da celo preliješ nekaj solz. Smrt Kobeja Bryanta in njegove hčerke Gianne – GiGi – je pretresla marsikaterega ljubitelja košarke oziroma športa, pa ne samo. Ker največji na določenem področju oziroma legende so lahko vir navdiha čisto za vse.

Za tiste, ki smo bili še premladi, da bi lahko 7. junija 1993 »v živo« razumeli, kaj je pomenila smrt Dražena Petrovića, da bi lahko 1. maja 1994 doumeli, kaj se bo spremenilo po smrti Ayrtona Senne, bo 26. januar 2020 datum, ki ga ne bomo pozabili. Tako kot se v bistvu vsi, ki so bili tedaj »dovolj stari«, spominjajo, kaj so delali oziroma s kom in kje so bili, ko so izvedeli za Draženovo in Ayrtonovo smrt, se bomo zdaj spominjali, kaj smo delali, kje in s kom smo bili, ko je ameriški portal TMZ prvi poročal o helikopterski nesreči, v kateri je umrl Kobe Bryant. Košarkar, ki je bil pravi idol za vse tiste, ki, premladi, da bi lahko razumeli veličino Michaela Jordana, smo košarko in šport spremljali tudi ali predvsem zaradi Bryantovih posameznih in ekipnih podvigov. Atlet oziroma človek, ki je navdahnil več generacij košarkarjev in ki je povezal ljubitelje športa vseh starosti. In še marsikoga drugega.

Kobe – ko si eden največjih, te ljudje poznajo le z imenom, priimka ni treba izpostavljati – pa je bil in predstavljal bistveno več od enega največjih košarkarjev vseh časov. S svojo »pozitivno obsedenostjo« do dela in s svojim neprestanim iskanjem popolnosti je bil in je še vedno zgled za marsikoga. Za izredno talentirane ljudi – na vseh področjih, od športa, do kulture, literature, matematike –, kakršen je bil on, ki morajo razumeti, da je treba talent gojiti, saj ga brez dela in marljivosti zapraviš, kot se je zgodilo pri številnih posameznikih. Pa tudi za »povprečne navadne smrtnike«, ki lahko s Kobejevo delovno etiko premikajo mejnike. »Najpomembnejša stvar je ta, da poskušamo in vztrajamo ter da prepričamo ljudi, da so lahko veliki v vsem tem, kar želijo delati,« je ponavljal Bryant, ki je zapustil toliko misli in povedi, s katerimi bi brez večjih težav napolnili knjigo, kakršne ne bi spisal niti najboljši izvedenec za t.i. »coaching«. Da oskarja, ki ga je prejel za kratki animirani film Dear Basketball, sploh ne omenjamo.

Pa še dve anekdoti izmed neštetih, ki jih bo v teh dneh mogoče prebrati, ki pričata o Kobejevem značaju. Zadnje besede, ki jih je na družbenih omrežjih objavil le nekaj ur pred tragično smrtjo, so bile čestitke LeBronu Jamesu – njegovemu nasledniku najprej v ligi NBA, nato pri ekipi Los Angeles Lakers –, potem ko ga je James prehitel na tretjem mestu na lestvici najboljših strelcev severnoameriškega poklicnega prvenstva. Konec decembra pa se je Kobe nepričakovano pojavil na tekmi med Los Angeles Lakers in Dallas Mavericks, da bi priklical pozornost Luke Dončića, pa ga je nagovoril kar v slovenščini. Žal ne bomo nikoli izvedeli, ali ga je nekaj slovenskih besed naučil nekdanji soigralec Mariborčan Saša Vujačić, ali, kot je kdo namignil, da se je slovenščine naučil le za to, da bi presenetil mladega Dončića, kot nas je vseskozi presenečal na košarkarskem igrišču. Želimo verjeti, da je res tako, saj bi bilo povsem v Kobejevem slogu.