KATALONIJA: Na vidiku oživitev independentizma?

V prihodnjih dneh bo mesto predsednika Katalonije zasedel predstavnik socialistične stranke Salvador Illa, nosilec strankine liste na nedavnih volitvah. Člani stranke republikanske levice ERC so namreč na notranjem referendumu podprli izvolitev socialističnega predsednika s 53 odstotki glasov. Stranka se je torej razbila na dvoje, skoraj polovica članov s to odločitvijo očitno ne soglaša. Tokrat ni prevladala politika, prevladali so predvsem interesi. ERC naj ne bi vstopila v vlado, na svojem mestu pa naj bi ostali vsi pripadniki stranke, ki jih je imenovala njena dosedanja enostrankarska manjšinska vlada. Šlo naj bi, kot poročajo mediji, za več kot 600 položajev in ti ljudje so bili gotovo odločilni pri notranjem referendumu, na katerem je glasovalo skupno nekaj več kot 7000 članov stranke. Skratka – interesi pred politiko. Po drugi strani je ERC s to odločitvijo preprečila nove volitve, kajti vse javnomnenjske raziskave so potrjevale njeno upadanje.

To sicer v politiki ni nič neobičajnega, je bilo pa dolga leta neobičajno za Katalonijo in tudi za stranko ERC, kateri sta pripadala prvi predsednik Katalonije Francesc Macià leta 1931 in tudi Lluis Companys, ki ga je dal leta 1940 diktator Franco ustreliti, potem ko mu ga je izročil Hitler po aretaciji v Franciji, kjer je živel v izgnanstvu. ERC je bila dolga leta, celo desetletja, simbol prizadevanja za neodvisnost Katalonije, potem ko je po padcu Francove diktature dolga leta vedrila liberalna katalonska stranka Convergencia; v soglasju z madridsko vlado jo je vodil Jordi Pujol.

Socialist Salvador Illa, ki naj bi kmalu zasedel mesto predsednika Katalonije, sicer ne bo prvi; leta 2010 je bil za predsednika izvoljen José Montilla, pred njim pa še Pascual Maragall, dolgoletni župan Barcelone. Katalonski socialisti so bili v tistem času dokaj neodvisna stranka, seveda povezana z Madridom, ampak z jasno katalonsko identiteto.

Zdaj ni več tako; so pač dejansko del španske socialistične stranke, brez kakršnekoli avtonomije. To je sicer zelo relativno, pri tem odločanju niso bili problem socialisti, ampak izključno ERC, ki je tvegala, da izgubi vso oblast v Kataloniji in da bi bila po dveh hudih volilnih porazih, na španskih in na katalonskih volitvah, popolnoma potisnjena ob stran političnih dogajanj.

Socialisti do to igro zaigrali dokaj spretno, obljubili so veliko, predvsem finančnih sredstev, in niso ponovili napake, ki jo je pred leti zagrešil njihov takratni voditelj Zapatero, ki je Kataloncem obljubil nov deželni statut in se tako izpostavil desnici, ki je zadevo prenesla na ustavno sodišče in zmagala; špansko sodstvo je namreč še vedno trdno v rokah desnice.

Na drugi strani je odstavljeni predsednik Carles Puigdemont, ki od leta 2017 živi v izgnanstvu. Potuje po vsej Evropi kot svoboden državljan, le v Španijo je more, ker mu grozi aretacija in zapor. Čeprav je prav Puigdemont v zameno za podporo Sánchezu po lanskoletnih parlamentarnih volitvah iztržil zakon o amnestiji za vsa dejanja, povezana z osamosvojitvenim procesom, sodniki trmasto vztrajajo pri zapornem nalogu. In zdaj se je Puigdemont odločil za povratek v Katalonijo; vrnil se bo, kot je objavil na spletu, na dan, ko bo katalonski parlament volil novega predsednika. Torej v prihodnjih dneh.

V dolgem besedilu je nekdanji predsednik obšel dogajanja zadnjih sedmih let in med drugim dejal, da je zapor okusil že marsikje: v Nemčiji, v Italiji, pa pridržanje v Belgiji in v Franciji, ampak povsod so ugotovili, da dejanja, ki mu jih očitajo v Španiji, niso razlog za pridržanje.

Seveda ni znano, kaj se bo zgodilo, ko bo Puigdemont prestopil mejo oziroma vstopil v katalonski parlament. Predsednik parlamenta Josep Rull, pripadnik Puigdemontove stranke Junts in nekdanji član njegove vlade, ki je nekaj let presedel v španskem zaporu, je že izjavil, da policija nima vstopa v parlament, seveda pa je vprašanje, ali bo Puigdemont do Barcelone lahko sploh prišel. Sam je v omenjenem besedilu potrdil prizadevanje za neodvisnost Katalonije, ki pa je zdaj videti veliko bolj oddaljena kot pred sedmimi leti. Seveda je treba pričakovati množične proteste, s katerimi bi znali Katalonci ponovno oživiti gibanje za neodvisnost, ki je v zadnjem času nekoliko zamrlo.