JOE BIDEN: Olajšanje, ne pa navdušenje

Joe Biden ni Barack Obama in ni niti Franklin Delano Roosevelt. Primerjava z dvema uglednima demokratoma pa je najbrž na mestu, saj, tako kot predhodnika, 46. predsednik ZDA prevzema krmilo svetovne velesile v zelo težkem zgodovinskem trenutku. Roosevelt je vodil Ameriko sredi daljše in globoke svetovne gospodarske krize, državo pa je upravljal skoraj do konca druge svetovne vojne, saj je umrl tik pred njenim koncem. Obama je prav tako nastopil položaj takoj po začetku finančne krize, ki je svetovno gospodarstvo prizadela od leta 2007 dalje. Oba sta ZDA izvlekla iz brezna, seveda tudi z napakami, njuno delo ni bilo enostavno.

Še težje delo pa čaka Joeja Bidna, saj so ZDA, tako kot cel svet, sredi globoke zdravstvene krize. Ta le v ZDA zahteva po 4000 življenj dnevno in terja ogromno delovnih mest, tako da bo ekonomske, socialne, psihološke, politične in geopolitične posledice covida-19 mogoče občutiti še več let. Če je pandemija na vrhu spiska stvari, s katerimi se mora takoj spopasti novi predsednik, mora Biden rešiti tudi probleme, ki jih je podedoval od upravljanja Donalda Trumpa.

Država izgublja primat na svetovni šahovnici in je razdvojena kot še nikdar prej. Napad na kongres 6. januarja jasno priča o učinku, ki ga je imel Trump. Priljubljenost že nekdanjega predsednika je bila med mandatom na zelo nizki ravni v primerjavi s predhodniki, kljub temu pa se v Donaldu še vedno prepoznava lep del Američanov. Nekateri analitiki trdijo, da bi Trump tudi zmagal na volitvah, ko bi ga ne pokopalo grozljivo upravljanje pandemije. Do covida-19 so bili indikatorji ameriškega gospodarstva obetavni, kljub porastu javnega dolga, ki ga je Trump rad zamolčal. Donaldova priljubljenost je sicer po januarskih izgredih na zgodovinsko nizki ravni, ne smemo pa pozabiti, da je pred poltretjim mesecem za Trumpa vsekakor glasovalo nad 74 milijonov volilnih upravičencev, več kot za Obamo leta 2008, ko je bila volilna udeležba sicer nižja. Biden pa je Trumpa premagal kljub temu, da je bil relativno šibek kandidat. Šibkejši npr. od Obame, ki mu ne glede na to ni uspelo združiti razdeljene države. Barackovo izvolitev so leta 2008 vsekakor Američani in svet pozdravili z navdušenjem, češ da se začenja novo obdobje, Joejevo izvolitev pa so sprejeli z olajšanjem, češ da se zaključuje Trumpova doba.

Novo poglavje pa bo moral Biden začeti še odločneje kot Obama. Takoj bo poskušal izbrisati Trumpovo dediščino. ZDA bo vrnil v pariški podnebni sporazum, razveljavil bo prepoved vstopa v državo državljanom nekaterih muslimanskih držav, uvedel bo obvezno nošenje zaščitnih mask. Ko bo zakrpal vrzeli, pa bo moral izpeljati reforme, ki jih ZDA krvavo potrebujejo. Napovedal je že najrazličnejše vrste socialne podpore brezposelnim, družinam v stiski, brezdomcem. Obljubil je boj proti revščini otrok, kar je zelo razširjen problem zibelke moderne demokracije, o katerem se premalo piše. Biden bo začel pri otrocih, da bo nato poskušal zgladiti prevelike neenakosti pri odraslih.

Kaj pa primerjava z Rooseveltom, potem ko smo Obamo večkrat omenili? Ko je leta 1933 zaprisegel, mu je nekdo rekel. »Gospod, če bo vaš plan uspešen, se boste zapisali v zgodovino kot največji predsednik ZDA. Če ne bo uspešen, boste najslabši.« Roosevelt je odgovoril. »Če ne bo uspešen, bo ta zadnji plan ZDA.« Biden verjetno ne bo ne največji ne najslabši predsednik. Uspešnost pa je zanj imperativ, če želijo ZDA ohraniti vlogo svetovne velesile, v kateri je Biden odraščal, saj je primat potrdil in nadgradil Roosevelt. Ravno v obdobju, ko je danes 78-letni Joe prijokal na svet.