IZBRISANI: Zgodba brez konca

Povzeti zgodbo izbrisa ni enostavno, saj gre za zapleteno in načrtno izpeljano mahinacijo, ki bi morala biti Sloveniji le v veliko sramoto. Izbris namreč ni bil le administrativno dejanje, pač pa proces, ki teče že tri desetletja. Ob osamosvojitvi Slovenije so tisti, ki so imeli republiško državljanstvo SR Slovenije, avtomatično pridobili državljanstvo nove države, državljani drugih republik SFRJ s stalnim prebivališčem v Sloveniji pa so imeli pravico, da v šestih mesecih zaprosijo za državljanstvo.

25.671 oseb državljanstva ni pridobilo zaradi prekratkega vložitvenega roka in zlasti dejstva, da s tem določilom niso bili seznanjeni. Šele leta kasneje, navadno čisto slučajno, so ugotovili, da v Sloveniji nimajo urejenega statusa, da nimajo veljavnih dokumentov in da nimajo pravice do dela, zdravstvenega in socialnega varstva, izobrazbe in odkupa stanovanj. Postali so tarča mržnje, ker so bili Neslovenci, četudi so bili v Sloveniji rojeni ali so v njen živeli že veliko let. Niso pa imeli pravih papirjev, pravzaprav niso imeli nobenega papirja in ugotovili so, da so nihče.

Izbris je bil nalašč izveden potihoma, predvsem pa so bili njegova izvedba in kasnejša zanikanje odgovornosti ter nepripravljenost na reševanje življenjskih usod prizadetih, politična odločitev takratne vlade Lojzeta Peterleta in dejanje notranjega ministra Igorja Bavčarja. Žal je bil nato vroč kostanj, ki so si ga vlade vseh barv podajale več kot dve desetletji. Niti odločba Ustavnega sodišča iz leta 1999, ki je ugotovilo, da je bil izbris nezakonito dejanje državnih oblasti ali vmesni zakoni in ukrepi, s katerimi se je poskušalo »popraviti« hudo kršenje pravnega reda in človekovih pravic, ni prinesel tega, kar so izbrisani pričakovali, se pravi pravico. O odškodninah dolgo ni bilo govora, šele ugotovitev Evropskega sodišča za človekove pravice, da je Slovenija izbrisanim kršila določene državljanske pravice, je uvedlo pot do zakona, ki je predvideval mizerno odškodnino 50 evrov za vsak polni mesec statusa izbrisanega, čeprav le za tiste, ki so si do takrat status že uredili in pod dodatnimi strogimi pogoji. Tisti, ki so se vmes izselili, niso dobili ničesar. Tisti, ki si statusa do leta 2013 ni uredil, je še vedno nihče, kdor ni zaprosil za odškodnino do leta 2017, je ostal brez žepnine.

Izbris je ljudi močno izčrpal, ker jim je bila odvzeta pravica imeti pravice. Mnogi so izginili v socialnem dnu, družine so se razbijale, dogajale so se (in se še danes) zdravstvene, bivanjske, zaposlitvene in duševne stiske. Nekateri so si vzeli življenje, preživeli pa ga do danes okušajo z grenkobo: najprej so namreč doživeli krivico, nato so bili okrivljeni, da so si za vse hudo krivi sami, ob ugotovljeni odgovornosti države pa so si morali na sodiščih pomagati, kot so mogli in znali.