GIORGIA MELONI: Neustavljivo padanje domin

Domine padajo, brezkompromisno. Kot pri igri, ki je bila zelo popularna v času, ko sem bil otrok, padanja ni mogoče zaustaviti. Videti je, da je danes žrtev te igre Giorgia Meloni, predsednica italijanske vlade, voditeljica stranke, ki je v svojem volilnem znaku ohranila simbol neofašistične stranke MSI, ki je bila več kot pol stoletja popolnoma odrezana od političnega dogajanja v Italiji, dokler je ni njen takratni voditelj Gianfranco Fini nekako opral fašistične preteklosti z izjavo, da je bil fašizem absolutno zlo, in z romanjem v Jeruzalem, kjer se je poklonil žrtvam holokavsta.

Melonijeva je svojo srečo gradila na nekaterih naključjih, predvsem na sporih v levosredinskem taboru, pa tudi na politični nadutosti Mattea Salvinija, voditelja Lige, nekdanje Severne lige, ki je svojo stranko iz regionalne spremenil v nacionalno in iz zmerno levičarske v skrajno desničarsko. Volivci so mu sprva verjeli, potem pa so ga zapustili in se oprijeli Giorgie Meloni: mlade, navidezno priljudne, polne obljub in lepih besed, le beseda protifašizem ji je zastala nekje v grlu. Kljub temu je zmagala in sestavila vlado.

Vlada pa nikoli ni cilj, je le začetek. In ker je Melonijeva zelo ambiciozna, si je pred letošnjimi volitvami Evropskega parlamenta zadala zelo pomembno nalogo: desničarske sile v Evropi bodo spremenile Evropsko unijo. Povezala se je domala z vsemi desničarskimi strankami, z nekaterimi zelo tesno (predvsem s špansko Vox), z drugimi bolj na razdaljo (predvsem z Marine Le Pen). Je predsednica evropskih konservativcev, stranke, ki je prisotna v Evropskem parlamentu s 84 poslanci (po podatkih, ki so bili objavljeni takoj po volitvah, ampak nekaj se jih je že odlepilo). Po drugi strani pa je bila njena politika izrazito proevropska in prozahodna.

V trenutku, ko je Viktor Orbán napovedal ustanovitev nove poslanske skupine Evropski patrioti v Evropskem parlamentu, katere jedro bo njegova stranka Fidesz, je tudi pokopal sanje Melonijeve, da bi postala voditeljica skrajne desnice v Evropi in obenem ostala zvesta zaveznica zahodne politike. Orbánu se je takoj pridružila španska Vox, ki je pustila Melonijevo na cedilu, sicer pa madžarski premier računa na široko paleto, najmanj 42 evropskih poslancev, ki vključuje tudi avstrijske svobodnjake ter poleg Voxa še skrajno desne stranke Češke, Nizozemske, Belgije, Portugalske in Danske. V to skupino je prestopil tudi Salvini (razvpiti nekdanji general Roberto Vannacci je postal celo njen podpredsednik), ki je tako po desni prehitel Melonijevo in ji dejansko preprečil, da bi se kakorkoli pogovarjala z Orbánom. Če je tam Salvini, pač ni prostora zanjo. In konservativci Melonijeve so v Evropskem parlamentu po številu poslancev zdrknili s tretjega na četrto mesto. Prehitel jih je Orbán.

Tako so padale domine Giorgie Meloni. Na kar nekaj teh zaveznikov je računala tudi ona, odhod Voxa pa je bil zanjo huda klofuta; dolgo je bila namreč prav ona edina resna partnerka Santiaga Abascala, razvpitega voditelja stranke, ki se brezsramno sklicuje na dediščino diktatorja Francisca Franca. Le Penovi, ki so jo volitve spet potisnile na mesto, kamor spada, se še sanja ne, da bi se povezovala z Brati Italije; svoje zadeve bo morala poslej intenzivneje urejati v Franciji, sicer pa se tudi ona opredeljuje za Orbána. Slednji pa počenja natanko tisto, kar je hotela narediti Melonijeva, le da se madžarski premier ne izdaja za zvestega zaveznika zahodnega establišmenta, začenši z zvezo Nato, ampak raje koketira z Vladimirjem Putinom in tudi s Kitajci.

Melonijeva, ki je napovedovala, da bo spremenila EU, si zdaj prizadeva za mesto komisarja, po možnosti enega izmed podpredsednikov »s pomembnim resorjem«. Italija je, kot vse velike države, vedno imela dokaj pomembne resorje: pred leti je bil Mario Monti steber ekonomske politike EU, Mario Draghi je bil uspešen guverner Evropske centralne banke, Romano Prodi je bil predsednik Evropske komisije. Tudi zdaj je Paolo Gentiloni komisar za gospodarstvo, vse prej kot nepomemben resor. Ampak to moledovanje Melonijeve je že od sile. Tudi njen kandidat, minister Raffaele Fitto, ni najbolj kakovostna izbira, kar jih premore Italija. Njene ambicije so splahnele, vsi potencialni zavezniki so jo prehiteli po desni, na levi pa je itak nihče ni maral. Vsako napovedovanje o prihodnosti je prenagljeno, ostaja pa dejstvo, da padanja domin ni mogoče zaustaviti. Salvini čaka na preži, Tajani pa previdno molči.