FINALE EP: Bil je dan za zlato

Povejmo odkrito. Ko smo v soboto ploskali Slovencem po zmagi nad Poljsko in zvečer še ugotovili, da bo v finalu za evropski naslov igrala Italija, smo si mnogi oddahnili. Vnovičen slovanski derbi bi bil morda preveč tvegan (bil bi ponovitev finala v Franciji), pomlajeni Italijani pa so pokazali (že) preveliko, zato naj finala verjetno psihološko ne bi z(a)držali. Slovenci so se jim med drugim morali še oddolžiti, podobno, kot so že pokazali s Čehi ...

Pa vendar. Šport je lep, ker je pisan. In to se je v finalu tudi izkazalo. Slovenci so začeli odločno, kazalo je, da finale ne bo poskrbel za pathos, kot ga je že polfinalna tekma proti Poljski. Šlo je skoraj vse, a kljub temu je sredi četrtega niza Slovenija mrknila. Povsem. Tokrat je srce želelo, glava pa odšla.

Pri Italiji, kjer bi ravno mladost lahko zamajala temelje, pa se je vse obrnilo na glavo. (Ali ni mladost norost?) Italijani so zasluženo zmagali. Vnovič so dokazali, kaj zmorejo, predvsem pa potrdili, da pot, ki so jo prehodili v povsem pomlajeni postavi, ni bila naključna, ampak sad kvalitetne ekipe. In kvalitetnega trenerja. Res je tudi, da so fantje, ki v domačem prvenstvu težko dobijo mesto v ekipah, igrali kot prerojeni. Končno so dobili svoje mesto in zasluženo slavo. Romanò, ki je bil eden izmed protagonistov zadnjih dveh nizov, je do lani igral v A2-ligi in bo na primer igral pri Milanu, pred njim pa bo kdo drug kot olimpijski prvak Patry. Evropski prvak bo bržkone veliko presedel ...

Na drugi strani pa se zaključuje cikel. Vinčić in Pajenk sta že dopolnila 35 let, Urnaut in Šket 33 let. Seveda je srebro odličen rezultat (kdo bi si pred 10 leti sanjal, da bo Slovenija tretjič tik pod vrhom v Evropi?), a povejmo si odkrito. Nedelja je bil dan za zlato.