EVROPSKE VOLITVE: Koliko krat si bomo lahko še oddahnili?

In tudi tokrat smo si oddahnili, je bilo slišati v nedeljo pozno zvečer, ko je bilo po prvih objavljenih rezultatih jasno, da skrajni desnici vendarle ni uspel veliki skok. Kot kaže, bo politika Evropske unije tudi v naslednjem petletju sad kompromisov med liberalnimi, zmerno konservativnimi in socialnodemokratskimi silami, ki zagovarjajo gospodarstvu prijazen zeleni prehod in vlaganje v obrambo.

Lahko bi se izšlo drugače, predvsem pa precej slabše. Kljub temu, da smo se izognili črnemu scenariju, se je nujno vprašati, koliko krat si bomo lahko še oddahnili? Število poslancev, ki zastopajo evroskeptične stranke, se namreč povečuje že dvajset let, skrajna desnica pa v zadnjem desetletju dobiva krila. Dogajanje v Evropskem parlamentu zrcali stanje v članicah, zato je čudenje zaradi splošnega vzpona desnice na tokratnih volitvah zgolj sprenevedanje.

Nedvomno smiselna pa je zaskrbljenost zaradi izjemnih rezultatov Nacionalnega zbora Marine Le Pen v Franciji in AfD v Nemčiji. Sta stranki uspešnejši pri nagovarjanju volivcev ali so ostale stranke nezmožne komuniciranja zlasti z mladimi, ki se obračajo vse bolj desno? Zagotovo drži oboje.

Francoski sociolog Didier Eribon je v čudoviti knjigi Vrnitev v Reims ob iskanju odgovora na vprašanje, zakaj je francoski delavski razred, nekdaj najzvestejša volilna baza komunistične stranke, v določenem trenutku masovno prešel k Le Penu. Eribon razloži, da je stranka dolgo uspešno mobilizirala celoten razred, ker ga je nagovarjala in heroizirala kot nosilca skupnih vrednot. Razred se je zavedal samega sebe in je na volitvah doživljal kolektivno samopotrditev. Ljudje so bili povezani v skupnem boju za pravice, čeprav so bili združeni predvsem v bedi.

Nekaj desetletij kasneje je evropska družba povsem neoliberalno naravnana. Vrednote solidarnosti in sodelovanja je zamenjal skrajni individualizem - jaz pred ostalimi, kar je tudi moto desnih strank, ki zagovarjajo predvsem nacionalne in pri volivcih osebne interese. Najprej mi, nato pa morda ostali.

Levosredinske stranke individualizma ne znajo nasloviti, ker se ukvarjajo z vprašanjem, kako biti socialne in hkrati neoliberalne kot svet, v katerem delujejo. Na nevarnost, ki nam ob tem preti, opozarja Dijana Matković v knjigi Zakaj ne pišem: »Ko se mi prerekamo okoli svojih drobnih partikularnih interesov, korporacije prosperirajo, fašizem pa vstopa na velika vrata.«