DUŠEVNO ZDRAVJE: Nikakršen tabu, poiščimo pomoč

Duševne motnje oziroma bolezni lahko opišemo kot rak današnjega časa. Lahko pa, ko je govor o tej temi, povlečemo vzporednico tudi z rakom v pravem pomenu besede oziroma z eno izmed najhujših in zahrbtnih bolezni, s katerimi se bori človek. Duševne motnje lahko primerjamo z rakom, saj oboji razjedajo človeka, preobrazijo ga. Obstajajo pa še prevelike razlike, kako javno gledamo na bitke z rakom in na bitke za duševno zdravje. Če namreč po eni strani vsakdo izmed nas najbrž žal pozna več onkoloških bolnikov, po drugi strani ve za relativno malo ljudi, ki se vsakodnevno spopadajo z duševnimi motnjami. Ne zato, ker bi bilo teh oseb manj, a le zaradi tega, ker so duševne bolezni še vedno stigmatizirane in ostajajo neke vrste tabu.

Po podatkih, ki jih nudijo najrazličnejše raziskave, se v Italiji najmanj 2,8 milijona oseb spopada z depresijo, najbolj razširjeno duševno motnjo. Vsaj šest milijonov ljudi, torej približno vsak deseti prebivalec, pa je vsaj enkrat v življenju doživel depresivno obdobje. Po nekaterih še bolj zaskrbljujočih podatkih pa naj bi kar 10 milijonov ljudi trpelo zaradi depresije in podobnih tegob, ki si iz leta v leto »izbirajo« vse mlajše žrtve. Če pa si ljudje, ki jih pestijo druge hude bolezni, kot je npr. rak, o svoji patologiji večkrat upajo spregovoriti z drugimi in iščejo pomoč, se osebe, ki se spopadajo z notranjimi demoni, prepogosto zaprejo same vase. Zaradi tega je več kot dobrodošlo, ko ljudje, ki imajo določeno vidljivost, kot so glasbeniki ali influencerji, o tem javno spregovorijo, saj so lahko marsikomu v oporo ter drugim sporočijo, da niso edini, ki bijejo tako zahtevno bitko.

Zato je hvalevreden, če se povežemo na dogajanje iz teh dni, npr. zgled raperja Federica Lucie, bolje poznanega kot Fedeza oziroma kot moža influencerke in podjetnice Chiare Ferragni, ki je v ponedeljek utemeljil, zakaj je v zadnjih tednih zamudil več službenih obveznosti, izginil pa je z njemu priljubljenih družbenih omrežij. Po raku na trebušni slinavki, ki ga je prebolel, si je po njegovih besedah vzel premalo časa za nego svojega duševnega zdravja, predpisali pa so mu zanj zgrešeno antidepresivno zdravilo, ki je negativno vplivalo na njegove kognitivne in fizične sposobnosti. Številni, kot se na spletu dogaja, so ga kljub tem besedam žalili, marsikomu lahko Fedez ni všeč, treba pa mu je priznati pogum, da je o teh težavah, ki ga pestijo kljub le 33 letom in navidezno krasnemu življenju srečnega očeta in moža ter bogatega glasbenika, ki ga vseskozi predstavlja na Instagramu, javno spregovoril. Podobno je pred nekaj meseci storil 45-letni novinar oddaje Le Iene Alessandro Di Sarno, ki se z depresijo spopada, odkar ima 35 let, kolegu za kamero pa je odkritosrčno opisal svoje stanje, kako bi večkrat najraje samo lenaril, kako se mu ne da jesti, se umivati, a tudi, kako so mu v neki kliniki pomagali, da je spet začel živeti. Da se nekaj vendarle spreminja glede občutljivosti na tem področju, priča tudi to, da je korajžno o sebi in tej občutljivi temi spregovoril še en mlad glasbenik, in sicer 31-letni Mattia Balardi oz. Mr. Rain, ki je zaslovel na letošnjem Sanremu, in je v včerajšnjem pogovoru za Corriere della Sera priznal, da je doživel daljše obdobje tesnobe, med katerim so mu bili v oporo družina, dekle, sodelavci in seveda strokovnjaki.

Če nam za boljše duševno zdravje lahko pomagajo psihotropna zdravila (tudi ta so večkrat stigmatizirana), nam največjo pomoč, poleg družinskih članov oz. najdražjih, lahko nudijo ravno izvedenci oziroma psihologi, ki pa se jih pogosto neupravičeno bojimo. Tržaška psihologinja Tanja Valentič je v zelo zanimivem pogovoru s Petrom Verčem, ki je bil objavljen v nedeljskem Primorskem dnevniku, dejala: »Važno je vedeti, da psiholog pacienta ne sodi. Ne glede na to, kaj si misli o njem, mu pomaga.« Psihologinja je tudi dodala, da je danes veliko oseb v stiski, a da so težave zmeraj obstajale. Vse več ljudi poišče pomoč, ker se je po njenih besedah spremenilo to, da danes obiskovanje psihologa ni več tabu. Deloma pa ta tabu še vedno ostaja. Pri Tanji Valentič je razmerje med ženskimi in moškimi pacienti 65 : 35, podobno razmerje beležimo pri najstnikih v FJK, tako da so najbrž te številke uporabne tudi za neko širšo statistiko.

To pa ni zaradi tega, ker bi bile ženske šibkejše ali ker naj bi imele več duševnih motenj kot moški. Enostavno pogumnejše so. Zaradi tega naj za vse, ne glede na starost in spol, velja poziv: poiščimo pomoč. Brez strahu. Brez zadržkov.