DISKRIMINACIJA: Pravica biti enak

V torek, 17. maja, smo obeležili mednarodni dan boja proti homofobiji, bifobiji in transfobiji, ki ozavešča o diskriminaciji in nasilju, katerih tarče so lezbijke, geji, biseksualci, transspolne, interspolne in queer osebe (LGBTIQ+). Ne glede na to, kaj zgroženo razlagajo tisti, za katere je heteronormativnost edini pravi in zato tudi dopustni družbeni okvir, v katerem so pripravljeni živeti, ljudje že od nekdaj doživljajo in čutijo svojo spolno identiteto veliko širše kot zgolj znotraj binarne opozicije moški–ženska. Edina želja tistih, ki se torej ne znajdemo v tesni tradicionalni definiciji, ki nasilno dominira že nekaj stoletij, je, da smo spoštovani. Vendar ne kot pripadniki nekakšne manjšine, ki jo je treba zaščititi (čeprav resnici na ljubo bi marsikdo želel, da bi drugače čutečih ljudi sploh ne bilo), ampak kot polnopravni člani družbe, ki nas pred diskriminacijo ščiti tudi ustava.

Zakonski predpisi pa žal nimajo moči, da bi spremenili miselnost ljudi ali zmanjšali nasilje, drugače bi v družbi že zdavnaj obveljala enakost. Namesto te imamo po sili razmer kvečjemu enakopravnost, pogosto pa še te ne, kar dobro vedo ne le pripadniki skupnosti LGBTIQ+, pač pa tudi ženske, priseljenci, pripadniki drugih kultur, veroizpovedi, narodov ter žal tudi ljudje s težavami v fizičnem ali duševnem zdravju.

Podatki kažejo, da je diskriminacija in izključenost zaradi spolne usmerjenosti in identitete še vedno zelo prisotna po celem svetu. Fizične napade žal beležimo tudi pri nas, šolski sistem z vzgojo na tem področju zamuja za nekaj desetletij, medtem pa najstniki doživljajo hude stiske in mnogi se zaradi tega odločijo za usodni korak. Med mladimi, ki se jim starši odrečejo, je največ gejev in lezbijk, med transspolnimi osebami pa je brezdomstvo skoraj nekaj običajnega.

Za večino najbolj nevidne – a nič manj boleče – so vsakdanje majhne agresije, ki se t. i. drugačnim dogajajo ob vsakem koraku. Začnejo se v šoli in nadaljujejo v krogu vrstnikov ter v družini, na ulici in v službi. Gre za neposredne verbalne in fizične napade, pa tudi komentarje, posmehovanja, nadlegovanja, obtožujoče poglede in nagajanja vseh vrst, ki ves čas, dan za dnem, posamezniku sporočajo, da je njegovo čutenje napačno. Okolje mu tako odreka spolno identiteto, se pravi, da mu jemlje pravico, da čuti, kar čuti.

Dan boja proti katerikoli diskriminaciji je klic k spoštovanju človekovih pravic in enakosti v času, ko tudi v nekaterih evropskih državah javni diskurz oblikuje politična agenda, ki homofobijo in transfobijo spodbuja z uvajanjem in uveljavljanjem zakonodaje, ki spodkopava pravice lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev celo glede njihovega svobodnega izražanja. Spodbujanje kakršne koli oblike sovražne fobije pa poteka tudi vsakič, ko se primer nasilja izmuzne jasni obsodbi, kajti sčasoma lahko postane del našega vsakdana in zato sprejemljiv. Nasilje pa ni nikoli opravičljivo, tako kot ni sprejemljivo odrekanje spolne identitete drugim zato, ker čutijo drugače kot si mi želimo.