DEŽELA FJK: Tujci, virus, manipulacije

Povejmo si jasno. Zahteva predsednika dežele Massimiliana Fedrige, da se zaradi prihoda nekaj deset migrantov dnevno zaprejo vsi maloobmejni prehodi s Slovenijo, spominja na moškega, ki se v trenutku ihte kastrira, zato da bi kaznoval ženo. Z obtežilno okoliščino, da ni bila izrečena v trenutku ihte, ampak s cinično lucidnostjo politične manipulacije. Migranti so pretveza, žrtve ukrepa pa vsi prebivalci ob meji.

Migranti in virus so postali nov hit postavljavcev zidov in pregrad. Toliko boljše, če se da ene povezati z drugim. Se še spomnite, kako so februarja s prstom kazali na kitajske priseljence? Potem pa so množično umirali Lombardi in Veneti, medtem ko so se Kitajci veliko pred nami zaščitili z maskami, da so le redki zboleli. Poskus stigmatizacije tujcev je takrat spodletel. Zdaj poskušajo znova.

Te dni je močno odmeval upor 400 migrantov v videmski vojašnici Cavarzerani. Halo je nastal zaradi očitnih napak oblasti in razgraditve sistema sprejemanja migrantov z odloki nekdanjega ministra Salvinija, ki jih zdajšnja vlada še ni znala odpraviti. Kaj se je zgodilo? Prefektura bi morala novoprišle migrante namestiti v 14-dnevno karanteno v manjše centre. Pri Vidmu imajo dva s po nekaj desetinami mest, ki so jih v kratkem zapolnili. Dežela in občine bi morale, namesto da tja v en dan vpijejo proti »invaziji«, poiskati primerne strukture. Ker tega niso naredili, so migrante v karanteni namestili v že natrpano vojašnico. Ko so ugotovili, da so trije pozitivni na virus, so odredili karanteno za vseh 400. Povrhu se karantena podaljšuje za nadaljnjih 14 dni po vsakem novem odkritem primeru. In potem naj človeku ne bi prekipelo? Tako ravnanje ni modro ne za upravljanje migracij ne za javno zdravje. Nasprotno, zaostruje oba problema in daje potuho ne samo nacistom CasaPound, ampak tudi nasilnim impulzom institucionalnih predstavnikov desnice na oblasti, kot se je zgodilo te dni v deželnem svetu. To je rezultat politik a la Salvini in a la Fedriga, če je res, da je Dežela črtala iz proračuna vsa sredstva za integracijo tujcev: učenje italijanščine, državljansko vzgojo, poklicno usposabljanje – dober milijon evrov v dveh letih. Ligaški odbornik Roberti je pojasnil, da »nočemo nikogar integrirati, ker tu ni prostora za integracijo teh ljudi«.

Toda, hočeš ali ne, tile ljudje so tu. Brez integracije bodo socialna in zdravstvena tempirana bomba, če jih bodo še naprej kopičili v neobvladljive vojašnice ali puščali sredi ceste. Kot da bi hoteli načrtno ustvarjati napetosti in ščuvati lokalce zoper prišleke, kar lahko privede le do novih napetosti in represivnih ukrepov na škodo vseh. Na primer z zapiranjem maloobmejnih prehodov.

Paolo Rumiz je v svojem dnevniku iz karantene dvignil krik proti evropskim vladam, ki so se sprenevedale, da bodo virus ustavile z mejnimi rampami in bodečo žico. Virus jih je obšel. Lahko bi mu kljubovali s solidarnim ukrepanjem, z vzajemno pomočjo in spoznanjem, da nihče ni na boljšem od drugih. Toda prevladala je iluzija, da smo eni bolj imuni od drugih. Stigmatizacija tujca pa odpira pot fašizmu. Nekdo mora dvigniti glas, preglasiti vse to rožljanje s ključavnicami in narode Evrope posvariti pred katastrofo. A ni ga glasu, ki bi nas zdramil, kot ga ni bilo tik pred prvo svetovno vojno, grenko ugotavlja Rumiz.