DAN SLOVENSKE KULTURE: Zakaj ne beremo poezije?

Prešernov dan ali, po novem, dan slovenske kulture, je za nas, Slovence, morda največji ali eden izmed največjih in odmevnih praznikov. Letos še toliko bolj, ko se lahko naša skupnost pohvali z dvema nagrajencema, ki bosta prejela nagrado iz Prešernovega sklada. Skratka, lahko smo ponosni.

Glede na to, da sem že dvakrat omenil Prešerna, se mi zdi skoraj neverjetno, da bi na ta dan vsakdo ali marsikdo ne pomislil tudi nanj in na njegovo poezijo, ki stopa že nekaj let vse bolj v ozadje, nadomešča pa jo vsakršna druga, tudi proza ali dramski tekst, poglavitno je predvsem to, da je umetniški. Vendar našega mojstra soneta vseeno ne bi smeli kar tako »arhivirati«, saj pesnik sam s svojo poezijo potrjuje svojo veljavnost, pristnost in neovrgljivo aktualnost. Zato skoraj na vsaki proslavi, kljub vsemu, nekaj izrecno in samo njegovega le privre na dan, če ne drugega zato, da ohranimo stik z našim genialnim pesnikom.

Bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da je poezija, in to vsakršna, v globoki krizi. Slovenska poezija v Italiji sicer kaže v luči sodobne literarnozgodovinske obravnave tiste tipološke značilnosti, estetske posebnosti in vsebinske konstante, ki so (bile) skupne manjšini, vezani na teritorij, katerega usodna posebnost je tudi v novih publikacijah vse večja soprisotnost slovenske in italijanske kulture. Če parafraziram Paternuja, je naš prostor bogat in hkrati nevaren, »v katerem je naša identiteta, tako narodna kot osebna, še posebej pa jezikovna, nenehoma izpostavljena preizkušnji«.

Tako imenovano, z danes že neustreznim izrazom poimenovano zamejsko književnost, označujejo potreba po stalnem dokazovanju slovenske samozavesti in prisotnosti, nujnost stalnega samoopredeljevanja in neuklonljiva narodotvornost. Kljub omenjenim značilnostim, kljub ogroženemu in negotovemu položaju pa je naša zamejska lirska ustvarjalnost notranje organska, po svoje različica vseslovenske lirike, vendar vseeno z določenimi konotacijami, ki jo od matične v marsičem ločujejo ali razlikujejo. Gre za liriko, ki je vse prej kot nihilistična, razdiralna, hermetična, pač pa usmerjena v nekakšno osnovno jezikovno in duhovno kohezijo, kar jo še vedno ohranja pri življenju.

Vse to pa še ni dovolj, da ne bi bila eksistenčno na prepihu, tako kot vseslovenska. Sodobne raziskave dokazujejo, da Slovenci ne beremo poezije, če že beremo, beremo prozo, kjer kraljuje roman. Največ bralcev se odloča za tujo prozo (predvsem romane), približno polovica manj za slovenske romane, medtem ko se za poezijo odloča le peščica bralcev (4 %). Kar je v nasprotju s prepričanjem, da smo narod pesnikov, kar najbolj poudarjamo prav ob našem kulturnem prazniku.

Kruta resnica je, da se Slovenci kot eden izmed bolj omikanih narodov (ustvarjalcev in bralcev) čedalje manj zanimamo za liriko, manj si jo sposojamo, še manj pa kupujemo, kar spravlja v obup številne založbe, ki razen že uveljavljenih klasikov (Prešeren, Gregorčič, Kosovel, Pavček, Zlobec, Minatti) v svoje programe sprejemajo vse manj poezije, če ne gre za že uveljavljene pesnike.

Kako bi se lahko zgodil preobrat, ko pa vse bolj tonemo v nekakšno čustveno in duhovno neobčutljivost, ki jo je zagotovo še pospešila naravna katastrofa, kakršna je bila triletna pandemska izkušnja?

Morda bi morali začeti z novimi pedagoškimi prijemi, da bi se že pri najmlajših spremenil odnos do poezije. Morda pa v svetu, v katerem vrednotimo vse, kar je namenjeno praktični uporabi, v katerem se prostor za svobodo oži, vendarle ostaja še nekaj prostora za poezijo, ki bržkone še edina nudi nekaj širine duha, svobodne fantazije in ustvarjalne energije; poezija, razbremenjena modernistične navlake, hermetizma in samovšečnega ponašanja z nerazumljivostjo ...