D’ANNUNZIO: Zakaj on? Zakaj zdaj?

O tem, da je bil Gabriele D’Annunzio eklektična in ekscentrična osebnost, ni nikakršnega dvoma. Pripisali bi mu sicer lahko še kak bistveno bolj sočen pridevnik, a pustimo zdaj to. Tržaška občinska uprava že nekaj mesecev z velikim pompom časti D’Annunzia: do novembra je v nekdanji ribarnici na ogled razstava o njem, v »paketu« z razstavo pa v Trst prihaja še kip D’Annunzia, ki bo, kot kaže, kraljeval na Borznem trgu. A če razstava pride in gre, kip ostane.

Ni namreč problematična samo slavljena osebnost; v javnosti nemara ne bi bilo takega škandala, ko bi si tržaška občinska uprava slavljenje »vateja« omislila kdaj drugič. Recimo ob obletnici izida pesniške zbirke Laudi del cielo, del mare, della terra e degli eroi ali romana Il Piacere. Ali pa ob obletnici D’Annunzieve smrti. A kaj, ko se to dogaja – glej ga zlomka – ravno v času stoletnice zasedbe Reke. Ni treba posebne brihtnosti, da razumeš, da to ni naključje. Poskusi pobudnikov za postavitev kipa, da bi slavljenje »opravičili« z D’Annunzievimi kulturnimi zaslugami, zato izpadejo milo rečeno smešno.

Potem so tu še D’Annunzieve rasistične izjave na račun »pobesneli opici« podobnih Hrvatov ali južnoslovanske »drhali«. Ah, to so bili drugi časi, z roko zamahnejo vatejevi zagovorniki.

Drži kot pribito. In prav zato se nikomur ne bi smelo tožiti po njih. Zakaj torej slaviti kontroverzno osebnost, ki je za del populacije – ne le tržaške, pač pa tudi reške – naravnost žaljiva? Kipa (D’Annunziev bo, mimogrede, kopija skulpture, ki od maja sedi na nabrežju Gardskega jezera) namreč ni treba postaviti vsakemu čudaku. Sploh ne, če ta nima nobene povezave s tvojim mestom. Sploh ne, če je žalil tvoje someščane in sosede. Sploh ne, če si vsak dan polniš usta z dobrososedskimi odnosi in z domnevnimi zaslugami na področju preseganja medetničnih konfliktov.