COP26 V GLASGOWU: Planet gori, gasilcev ni

Konferenca COP26 v Glasgowu se je prevesila v drugo polovico, otipljivih rezultatov za preživetje človeštva pred podnebno katastrofo pa še ni. Vsi vedo, da je treba ukrepati takoj. Ne samo dvajsetletniki, ki bodo doživeli posledice segrevanja planeta, ampak tudi 70- in 80-letni državniki, jim je bolj mar za lastno politično preživetje kot za bodočnost, ki je ne bodo doživeli.

Znanstveniki svarijo, da četudi omejimo rast temperature na 1,5 stopinj nad povprečjem predindustrijske dobe, bomo le omilili katastrofo. Za zdaj še drvimo v povišanje za 2,7 do 3 stopinje Celzija. To pomeni še več orkanov, ki že zdaj pustošijo celine, sušo, žejo in vojne za vodo, lakoto zaradi pretresov v kmetijstvu, množične migracije s poplavljenih območij in druge posledice preloma ekološkega ravnovesja, ki ga Zemlja skozi geološke ere še ni doživela.

Planet gori, gasilci pa se prepirajo, kdo naj se spopade z ognjem. Vsi jamrajo, nihče ne ukrepa. Konferenca v Glasgowu je doslej obrodila dve obvezi, ki bosta na gašenje vplivali le malo več kot preluknjano vedro. Še pred tem so na vrhu G20 v Rimu ljudem ponudili uspavanko o tisoč milijard dreves, ki naj bi jih posadili v desetih letih. Lepo prosim! To bi pomenilo vsak božji dan posaditi 274 milijonov dreves. Morda več, saj je od obljube minilo že par tednov, po svetu pa še ni videti nobene saditvene vneme.

Z drugo pravljico o gozdovih so nam postregli iz Glasgowa. Leta 2030 naj bi ustavili uničevanje pragozdov. Leta 2030? Zakaj pa ne takoj, danes? Kaj bo leta 2030 ostalo od amazonskih pljuč, če jih bo – tako kot covid človeška – še naprej razjedal podnebni zločinec Jair Bolsonaro? In kaj od gozdov Kanade pod udarom naftnih družb, Indonezije, kjer jih načenjajo nasadi palm za biodizel, kaj od Sibirije, kjer niti več ne gasijo požarov na milijonih hektarjev tajge in pragozda? Obljube o varovanju dreves so le figov list, »green washing« bi rekla Greta, za katerim se državniki skrivajo, da ne bi sprejeli res odločilnih ukrepov. Putin jih je podprl, ker noče omejiti črpanja plina, na katerem sloni rusko gospodarstvo.

Bolj obetajoč rezultat Glasgowa je obljuba o 30-odstotnem zmanjšanju emisij metana, katerega toplogredni učinek je 20- do 30-krat večji od ogljikovega dioksida (četudi metan razpade v nekaj desetletjih, CO2 pa se kopiči tisočletja). Dogovor držav, ki predstavljajo 70 % svetovnega gospodarstva, sicer brez Rusije, Kitajske, Indije, Avstralije, je pomemben, vendar ni zadosten: znanstveniki okoljskega programa ZN (UNEP) pozivajo, da je treba emisije metana do leta 2030 zmanjšati za vsaj 45 % odstotkov, zato da bi segrevanje zadržali za 0,3 stopinje.

Vprašanje je tudi izvajanje obljub. Podnebni pogajalci te dni v Glasgowu še pišejo knjigo pravil za izvajanje pariškega sporazuma iz leta 2015! Omejiti izpuste metana ni enostavno. Kar 30 odstotkov jih prispeva živinoreja, 25 energetska industrija, tretji vir pa so deponije odpadkov. Potrebni bodo investicije in nadzor nad energetiko, prav tako v živinoreji, manj govejega mesa na naših mizah, sortiranje in predelava organskih odpadkov v kompostarnah s ponovno uporabo pri tem izločenega metana. Za izvajanje obvez bo potreben velik pritisk javnosti. Pa tudi drugačne življenjske navade. Gretina generacija, ki ne le protestira ampak tudi že izbira drugačen življenjski slog, je ubrala pravo pot. Upa le, da že ni prepozno.