BREXIT, TAV, SVILNA POT: Ne vidijo čez svoj nos

V Italiji se te dni tolažimo, ko gledamo posnetke iz londonskega parlamenta. Obstaja vsaj ena država v svetu z bolj nesposobnim političnim razredom, kot je naš. Ob tem pa vidimo tudi podobnosti med britansko godljo okrog brexita in domačimi polemikami o hitri železnici ali svilni poti. Pri vseh je očitno, da politiki ne gledajo na vsebino problemov, ampak le na bližnjo strankarsko korist. Morali bi imeti dolgoročno strategijo, v resnici pa ne vidijo preko lastnega nosu.

Brexit je zakuhal nekdanji premier David Cameron, ko je razpisal referendum, da bi utišal nasprotnike v svoji konservativni stranki. Odprl je Pandorino skrinjico in stvar mu je ušla iz rok. Referendum je odpihnil njega, na njegov stolček pa se je povzpela neka Theresa May, dotlej zagovornica obstanka v EU, da bi vodila postopek odhoda iz unije. Odtlej so minila skoraj tri leta, Otok pa se vse bolj pogreza v tragikomiko.

Glasovanja v parlamentu se vrstijo, ne da bi bilo jasno, kaj si stranke konkretno želijo za svoje državljane znotraj ali izven EU. Med konservativci divjajo obračuni med pristaši trdega in mehkega brexita, med temi, ki bi radi spodrinili premierko, in onimi, ki bi jo obdržali kot manjše zlo. Laburisti prav tako igrajo svojo igro, katere glavni cilj je - brexit gor, brexit dol - strmoglaviti premierko in skušati prevzeti oblast na predčasnih volitvah. Svoje manjše igrice igrajo še škotska nacionalna stranka in ulstrski unionisti, ki Mayevo podpirajo le toliko, kolikor to ustreza njihovim interesom znotraj severnoirskega mikrokozmosa.

Taka je britanska politika danes. Toda italijanska ni nič boljša. Poglejmo le dva primera. Hitra železnica Turin-Lyon že tedne polni časopise, kot da bi bilo od nje odvisno blagostanje na Apeninskem polotoku. V resnici je to le ideološki totem, okrog katerega se stranke vrtijo zlasti v vidiku bližnjih deželnih volitev v Piemontu. Nikogar ne zanima, čemu naj bi bila ta železnica namenjena, potniškemu ali blagovnemu prometu? Koliko ga je danes in koliko bi ga bilo z novim predorom? Koliko to stane? Ali so koristi vredne denarja, ki bi ga samo Italija založila toliko, kolikor v treh letih navrže celoten davek na nepremičnine IMU? Delu vlade gre priznati, da je odločitev o zadevi skušal postaviti na nekoliko resnejše osnove strokovne analize stroškov in koristi. Toda vsi so se požvižgali na zaključke analize in gnali naprej svojo propagandno mašinerijo.

Podobno se dogaja glede svilne poti. Kitajska vlaga bajnih tisoč milijard evrov v logistiko, prometne in tehnološke povezave, z neprikritim ciljem, da bi postala prva svetovna gospodarska velesila. Njen razvoj zadnjih desetletij vodi v to, kljub upiranju ZDA, ki se najbrž ne morejo več izogniti zatonu, kvečjemu ga lahko zakasnijo. Italija, Evropa in svet morajo v tej epohalni spremembi izbrati, kaj je zanje najbolj koristno. Ostati zvesti staremu gospodarju v zatonu, ali skočiti v objem novega, ki je nedvomno mamljiv, lahko pa jih tudi stre?

Italija ima veliko priložnost. Zaradi zavidljive lege sredi Mediterana lahko postane glavni pomol za kitajski prodor v Evropo. Resno pa mora pretehtati koristi in tveganja. Sta tega sposobna Salvini in Di Maio? Ali demokrati, ki so s Gentilonijem sami začeli snubiti Kitajce, zdaj pa se zgražajo le zato, ker isto počne Gibanje 5 zvezd? Kaj pa Berlusconi, ki modruje da je Putinova Rusija »zahodna« država, Pekinga pa se moramo bati, ker so tam poslednji komunisti? Vse to diši po obračunavanju na domačem borjaču, svet pa se medtem naglo spreminja. Psi lajajo, karavana gre naprej.