BOSKARSKA VREČA: Ko nas knjiga posrka

Kako bomo brali knjige čez pet ali deset let? Če se malo poigram z znanstveno fantastiko, bi bil lahko proces branja videti takole:

V svojem udobnem stanovanju seže bodoči bralec po čtivu. S kazalcem podčrta pomembni odstavek, ki ga aplikacija v pametnih očalih avtomatično prepošlje v njegovo shrambo citatov. Na prvi pogled se nam bodoči bralec, ki sedi s knjigo v roki, ne zdi, da bi res prihajal iz bodočnosti. Do trenutka, ko senzorji v njegovih lečah prepoznajo, da mu pozornost peša. Podatki zenice, hitrosti očesnih premikov in druge biometrične meritve spremenijo v trzljaju vek papirnato stran v elektronsko inačico. Velika stran knjige lebdi v prostoru, barva ozadja in tisk se prilagajata bralčevim trenutnim potrebam. Bralec nemoteno bere naprej in seže po čaju ali kavi. Mine nekaj umirjenega časa, ko nova tehnologija na njegovem nosu prepozna, da so se mu oči zaustavile na besedi, ki mu je tuja. Trzne z vekami in se takoj pojavi razlaga (obstaja tudi opcija, da mu glas prebere slovarski članek).

Bodoči bralec prebira roman Ime rože, Umberta Eca, če vas zanima. Zgodba ga posrka. Tokrat celo dobesedno: lebdeča stran elektronske knjige začenja rumeneti, črke se prebudijo, kot bi jih napadale komaj vidne mravljice; za trenutek vse tiskano mrgoli pred njim, luč v sobi ugaša, kot bi sobo osvetljevala le manjša sveča. Stran, ki je prej lebdela v prostoru, leži zdaj pred njim in je del srednjeveškega rokopisa, okrog njega lesene mize scriptoriuma. Padel je v zgodbo. Na podlagi branih besed se okrog njega širi filmsko realistična situacija. Branje zdaj nadomešča podoživeto gledanje. Skupaj z menihi hodi po kamnitih hodnikih, do spalnic. Rad bi si ogledal vsaj eno sobo, a glas Seanu Conneryju podobnega meniha mu ukaže, naj se podviza. V neki točki se halucinaciji podobna scena ponovno prelije v stran knjige.

Bralec bodočnosti se vrne v svojo realnost, lahko bi tudi nehal »brati«, a očala mu ponudijo možnost, da najtežje dele prebira pred njim deep fake Umberta Eca. Od Ecovega glasu se začenja razmnoževati večglasna, brani knjigi podobna inačica, idealna za bralca bodočnosti, ko se odloči, da pospravi malo po hiši. Ko je vse precej lepo pospravljeno, se utrujen usede ponovno v kavč, seže ponovno po papirnati knjigi in prebere poglavje do konca.

Seveda je to le neka vizija možne bodočnosti, na podlagi tega, kar zmore tehnologija že danes. Aplikacije, kot je lahko Readwise, ki podčrtane citate člankov in knjig (digitalnih in tudi papirnatih, če jih skeniramo) avtomatično shrani. V teh tednih smo spoznali, kaj zmore prostorno računalništvo (space computing) novejših čelad za navidezno resničnost, predvsem pa nova čelada Vision Pro družbe Apple. Sicer so že na voljo cenejša očala Frame AI družbe Brilliant Labs, ki na lennonovsko okrogli leči projicirajo marsikatere informacije zunanjega sveta. Kreacije filma na podlagi opisa oziroma besednih ukazov nimamo še tako razvitih, a novi poskusi družbe Open AI in projekta SORA dajejo prvi vtis, kako lahko na podlagi besednih ukazov ustvarimo zelo verodostojen digitalni film.

Dejstvo je, da bomo letos na tehnološkem (in znanstvenem) področju doživeli precej vpogledov v možno bodočnost. Spremembe so zelo hitre. Današnja umetna inteligenca je še vezana na besedne ukaze. Zelo verjetno bomo letos doživeli tudi prvo multimodalno UI (User Interface), kjer so ukazi lahko katerekoli narave.

Ko je Umberto Eco analiziral začetek Manzonijevega romana Zaročenca, je opozarjal, da deluje opis vstopa v zgodbo, kot bi narekoval scenarij za film in premike kamere. Manzoni seveda ni poznal še take tehnologije, čeprav jo je nezavedno že uporabljal. Verjetno bi ga napredek navduševal in ne plašil.

Kdo ve, ali bomo v bodočnosti končno razumeli, kaj pomeni zares »branje« za naše možgane. Ne boste verjeli, a kljub skenerjem in drugim možnostim merjenja možganske aktivnosti ostaja proces branja še vedno nerešena uganka. Moral bom kupiti knjigo The Science of Reading (Znanost branja), ki je izšla lani izpod peresa znanstvenika Adriana Johnsa.

Moja očala so trenutno še preneumna, da bi bilo branje hitro in vznemirljivo. Edini efekt, ki ga premorejo, je med prozornostjo in zamaščenostjo. Vseeno sem pa prepričan, da bomo čez deset let še vedno segali po knjigah. Tehnologija naj napreduje, zdaj je čas tudi za nove zgodbe.