BOKSARSKA VREČA: Zakaj bi se zamujali s pisanjem knjig?

Ta kolumna je bila na začetku petkrat daljša, ker me je tema prevzela. Pa sem rabil več časa, da jo skrajšam, kot da jo spišem: ker rad pišem. Vse je nastalo kot odziv na post na blogu pisateljice Emme Gannon z naslovom Why bother writing books? (Zakaj bi se zamujali s pisanjem knjig?). Moj načrt je bil citirati nekatere stavke njenega razmišljanja in dodati še svoje vpoglede. Njeno razmišljanje je pa tako dobro, da me je spravilo v krizo. Dejstvo: z leti so se načini pisanja in branja radikalno spremenili.

Gannon nas sooča z realnim stanjem založniške industrije, revij in novih možnosti objavljanja. Med nekim srečanjem po spletu ji je udeleženec postavil vprašanje: »Zakaj se še vedno trudiš s pisanjem knjig, če zaslužiš znatno več z objavami na spletu?«

Čeprav (še) nimam bloga, sem nameraval nastopiti pred Emmo in vsiliti svoj odgovor. Pripravljen sem bil natresti celo vrsto pozitivnih in vznemirljivih razlogov in motivacij, ki bi jih sestavil kot lego kocke, da ne bo nikoli več dvoma, zakaj je treba še vedno pisati knjige. Pa sem se zavedel, da so se moja prepričanja z leti precej spremenila. In lego hiška je kaj kmalu spremenila svojo obliko.

Ne bomo se sprenevedali, da se branje danes razvija vzporedno s tehnologijo. Že leta imam pri sebi aplikacijo za Kindle in pred leti sem si kupil tudi t. i. e-reader, s čudovitim ekranom, ki daje občutek, da prebiraš s papirja. Večino časopisov in revij prebiram na tablici ali na elektronskem bralniku. Nanj lahko naložim vse knjige, ki me trenutno zanimajo, a jih nočem nakopičiti na svojih policah. Zanima me sporočilo in možnost shranjevanja podčrtanih odstavkov. Ne potrebujem fizičnega predmeta. Velja to tudi za beletristiko? Ne. Čeprav so nekateri pop-romani lahko zelo priročni na tako majhni napravi.

Emma Gannon poudarja, da so tiskane knjige še vedno pomembne, a vseeno nimajo istega pomena, kot so ga imele pred petdesetimi leti. Mojo generacijo (v katero sodi tudi Emma) lahko opišemo kot neko blazinico ali kot v nekakšnem sendviču med prejšnjim in prihodnjim svetom. Kot generacija smo bili priča precejšnjim spremembam in verjetno drugače razumemo različne poglede na stvarnost.

Redkokateri pisatelj danes živi od izdanih knjig. Podatki o branju knjig jasno govorijo - vsaj trenutno - kam se nagiba naša družba. Je torej manj bralcev? Kot opozarja tudi Gannon, to ni povsem res: bralci so se verjetno zatekli drugam. K dobro napisanemu blogu, ki je lahko enako dober kot poglobljen članek o določeni temi, ki izide v reviji.

Zato smo pred dejstvom: knjiga ali revija nista več edina možnost, kjer se ljudje, ki ljubijo pisanje, izražajo. Je to dobro? Zaskrbljujoče? Verjetno je to le začasno, a tako je. In verjetno doda knjigi še neki nov pomen. Zame je knjiga presežek, dokaz, da je neka zgodba vredna pravega zapisa in tiska. Ker sem prepričan, da ima knjiga (roman, zbirka poezije) neko daljnosežno moč: knjiga nima datuma zapadlosti. Zato tudi izdaja knjige ni novica, lahko je seveda lep dogodek, a knjigo lahko odkrijemo kadarkoli, tudi z desetletnim zamikom ali več. Podobno kot Gannon mislim, da je branje danes drugačno: prevzema različne forme, preliva se po različnih medijih; knjigo lahko beremo, beremo digitalno ali jo poslušamo. Raje plačujem direktno avtorja, ki me zanima, in prebiram njegov blog, kot pa da kupim revijo in preberem morda tri članke (pa listam strani in strani reklam).

Kolumno sem potem mislil zaključiti z mislijo Emme Gannon, kjer trdi, da je pisanje romana, v današnjem času, pravo herojsko početje, saj gre proti vsem klišejem hitre družbe. Še težje pa je izbrati eno temo, ki jo roman razvije, v toči informacij in tematik, ki nas obdaja. Pisati roman se danes zdi nemogoče. Gledal sem sočutno na svoj roman, ki nastaja že nekaj let, in ga božal, naj se ne ustraši, verjetno bom njega že prelil v knjigo.

Kaj pa moje prepričanje, da je pisanje na spletu brezplačno delo za krajo podatkov mogotcev, ki razvijajo umetno inteligenco? Res je tako. Ne moremo mimo tega. A verjetno je treba tudi nastopati kot generacija v sendviču in biti odgovorni: če bomo objavljali agresijo, hudobijo in cinizem, bomo vzgajali zelo nevarno verzijo svojega idealnega podaljška. Če pa se resno zavzamemo, da poskusimo svet pustiti za seboj boljši od tega, kot smo ga našli (kot piše Austin Kelon), bomo ustvarili drugačen jutri. Vse je odvisno od nas in od tega, kaj bomo pisali, ne kje.