BOKSARSKA VREČA: Tehnološki dinozavri, ki so še med nami

Preden berete dalje, poglejte za trenutek svoj telefon. Ali je to res samo telefon? Od bančnih računov do zdravstva in kmalu osebna izkaznica, vse bo imelo svoj virtualni dom v pametnem telefonu. Maili, WhatsAppi, Telegrami, iMessagi, vse je na dosegu roke, vedno z nami. Slike, kratki videoposnetki, zapiski, vokalni zapiski; kar je prej potrebovalo sobe in sobe prostora, je zdaj v žepu. (Vsaj tako si mogotci želijo, da si svet predstavljamo ...) Tehnologija je napredovala, to je dejstvo, in še napreduje; letos, po novih dosežkih umetne inteligence, se je zmogljivost tehnologije še ojačila. Do take mere, da si je težko predstavljati, kaj nas čaka. Obstaja pa tudi druga realnost, manj znana, manj oglaševana, ki še vedno uporablja že pozabljeno ali skoraj izumrlo tehnologijo. Tukaj ne mislim pisati o nostalgikih, ki poslušajo avdio kasete, kupujejo stare telefone s slušalko in gledajo samo filme na VHS. Temu bo posvečena druga kolumna.

Danes bi pogledal, kako stara tehnologija še vedno živi med nami. Morda ste zasledili, da se je Japonska odločila ukiniti uporabo disket za shranjevanje podatkov. Disket, ja: ploščatih, kvadratnih, 3,5 palca (oziroma 8,89 cm) velikih pomnilniških naprav, ki jih bolj povezujemo z devetdesetimi leti. Nanje si lahko shranil 1,44 megabajta podatkov. Če vzamete v roko 32 gigabajtno kartico, se zavedajte, da bi potrebovali 22.000 prej omenjenih disket, da bi dosegli enako shranjevalno moč. In verjetno ne bi držali vseh v dlani ene roke.

Morda nas preseneča ali čudi, da Japonska, ki je tehnološko tako razvita, še vedno vztraja pri tako zastarelih metodah shranjevanja. Birokratski sistem se kljub disketam in posebnim žigom, hanko, ki so še danes potrebni za podpisovanje nekaterih pogodb, ni zdel tako zaskrbljujoče počasen. Celo komunikacija je potekala raje po faksu kot po elektronski pošti. Vseeno je Taro Kono, minister za tehnološko preobrazbo, prepričan, da bo digitalizacija pospešila in poenostavila sistem.

Japonska država je do danes delovala z disketami in faksi? In jaz že gledam, da bom moral po osmih letih kupiti močnejši računalnik, ker zdajšnji nima več »upgradov«. Večina od nas, ja, tudi jaz, uporablja verjetno 40 % zmogljivosti računalnika ali telefona. V glavnem si ustvarimo neko izmišljeno idejo nujnosti. Če bi uporabljali pametne telefone (tablice ipd.), kot si jih je Steve Jobs zamislil leta 2007, bi imeli čudovito tehnologijo, ki poenostavlja življenje. Danes pa smo pripravljeni plačevati družbam, ki ustvarjajo aplikacije, da nas prilepijo na ekran, ko dobro vemo, da se istim družbam poviša dobiček (prek oglasov), ker »skrolamo« po ekranu cele dneve. V bistvu se vse te družbe igrajo s povišanjem dopamina v naših možganih, medtem ko mi sami sebe prepričujemo, da smo zelo zaposleni. Zato mislim, da so japonske diskete zdravo izhodišče za samoizpraševanje našega odnosa do novosti.

A ostanimo pri tehnoloških dinozavrih. San Francisco shranjuje podatke za delovanje železniškega prometa na disketah. Pa niti ne na onih, ki nas spominjajo na devetdeseta, temveč na onih večjih, 5,25-palčnih, ki sem jih jaz, pri sedmih letih, uporabljal za igrice na računalniku Commodore 64. Do leta 2030 bodo še vztrajali pri tem, potem bodo že našli kak drug sistem. A to niti ni izjema. Celo nadzor in upravo jedrskega orožja v ZDA je doletela preobrazba šele po letu 2019. Ko je New York Times pisal o tem, nisem mogel verjeti, da je tedaj ameriški imperij v 21. stoletju še uporabljal diskete iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Prav takšne, kot jih uporabljajo v San Franciscu za vlake. In to vojska, ki upravlja jedrsko orožje. Film War Games (Vojne igre, 1983) se nam zdi danes smešen, naiven, časovno zelo oddaljen. A tehnologijo, ki jo vidimo v filmu, so uporabljali (sicer ne na vseh področjih, a vseeno ...) še do pred kratkim.

Znanstveni center CERN še vedno shranjuje podatke na magnetni trak. S tem se izognejo visokim stroškom za elektriko, ki bi jo potrebovali za shranjevanje istega števila podatkov na drugi napravi. Nevarnost, da bi nekdo preko spleta lahko črpal te podatke, je skorajda nična (nekdo bi moral ukrasti veliki trak). Trak je poleg tega še znatno cenejši od trdih diskov. Znanstveniki trdijo, da bazo podatkov, ki je ne potrebuješ na dnevni ravni, lahko shraniš po starih, arhivskih metodah. In tudi v tem lahko vidimo dober nauk za svoj vsakdan: ali res potrebujemo dostop do vseh svojih podatkov, v vsaki sekundi svojega življenja?