BOKSARSKA VREČA: Sprememba urnika

Na koledarju visi že september, spomini na šolski čas. Vintage generacije še sanjajo kruto maturo, strah puro, pa čeprav za tako majhno časovno cezuro, ki je odtiktakala še zadnjo šolsko uro, predno so postali odrasli. Časi napredujejo in zrelostni izpiti se razvodenijo, izgubijo panično magijo zahtevnega in se poenostavljajo. A šolski programi se ponavljajo, in čeprav se svet vrti, šola še vedno tam stoji.

»Pri nas smo imeli nek rek, da kdor ne zna delati nič, uči, in kdor ne zna niti učiti, uči telovadbo. In kdor ne zmore niti tega, uči na naši šoli,» pravi Woody Allen v svojem filmu Annie Hall. Pa še bi lahko naštevali primere, kjer se travma šolanja veže z viški imaginacije: od Fellinija do Bergmana, od Truffauta do risank Zerocalcareja. Problemi, vaje, domače naloge, šolske naloge, prevodi, odvodi, podpisi, zapiski, vpisi, »Piši!«, briši, krpa. Belina prahu krede na žepu hlač profesorja matematike; The good guy. Nekje sem bral: »Poglej, kdo uči, ne, kaj uči.« Vsak od nas je doživel čudake katedra, kajti bogata je paleta norosti. Šola je čuden vstop v svet. Ki ga ne vidiš, če si primoran sedet. Zato si dovolim danes malo drugačno kolumno, sicer ne bolj ali manj pogumno, verjetno pa tako, da bo za marsikoga zvenela neumno: o šoli, ki je nisem imel.

Nihče mi ni nikoli svetoval: ohranjaj radovednost. Vsa svoja dvajseta sem poslušal, da se »moram za nekaj odločit!« Moja glava je pa hotela počit, ja, kot vulkan, da lahko pride končno vse na dan. Zakaj bi izbiral samo to ali ono? Oženje polja je bila edina obveznost. Gorje, če imaš več zanimanj; prekipevanja ne zaobjema nobena ocena. Moj nasvet: ne sledi šablonam, ne vzravnaj prezgodaj svojih vprašajev. Vzravnaj raje hrbtenico, ni pravi čas, da se poslužujemo klicajev.

Ko bi takrat vedel, kar vem zdaj, bi lepo vse te pametne eksperte mikrovrtičkov poslal v maloro. Nehajmo vzgajati ljudi v majhnosti in v funkciji sveta, ki itak ne funkcionira. Naj se vzpostavi tudi nova kavarniška seansa, da se končno sproži nova renesansa. Naj se vsak odloči, kam ga glava nese. Nova ideja sproži krožne valove, ne ravne črte. Rabimo duše, ki so odprte. Zato otepajte se tistih, ki vas vzgajajo v krte.

Če pogledam nase, bom vedno obžaloval, da nisem večkrat samega sebe poslušal. Verjetno bi vstopil v znanstvene vode, ko sem pil nemška piva v prestolnici Oktoberfesta. Moja umetniška žilica ne bi občutila manjšega odtoka kreativne krvi, če bi ji dotočil še nekaj znanosti. »Pa se odloči! Ali pišeš, ali rišeš, ali režiraš, ali se zanimaš za medicino.« Vsi želijo, da pridno sedimo in gledamo v praznino - ždimo. Družba spektakla: mi smo idealna publika, ki med spotom in razvedrilom čaka na besede oraklja. Vzgojena v kimanju, ne v dojemanju. Kaj šele v razmišljanju in razumevanju. Zdaj pa vem, da multiznanje ne pelje v sramovanje. Robert Musil, Enzo Jannacci, J. M. Coetzee, Arthur Schnitzler, Primo Levi, dnevi bi prešli, če vse naštejem. Pa še zdravnik in pesnik Alojz Ihan, da ne mislite, da ne gledam še na našo stran.

V času šole si izberi pametna prijateljstva. V tem sem imel veliko srečo, obdal sem se z dobrimi ljudmi, ki so imeli žarečo misel in so bili znatno pametnejši od mene. To so ljudje, ki te naredijo boljšega človeka.

»Pusti svet boljši od tega, kakršnega si našel.« Misel je napisal Austin Kleon in se dobro spaja z idejo sveta, ki jo imam tudi jaz. Prejšnje generacije so izničile možnosti za jutri, njihov nauk še zdaleč ni najboljši. Sistem, ki ga imamo, je trajal preveč, še več kot šestdeset let (šola še vedno temelji na idejah Gentileja in Croceja). A lahko zapremo to poglavje in, prosim, naj zadnji ugasne luč. Hvala.

In ker vem, da »šola ni šala« - lepopis (mimogrede) ne kvari naše spontanosti, da veste -, je vseeno napočil čas za nove geste: spremembe so nujne takoj. Zdaj. Kdor želi mehkih prehodov, je še vedno vezan na ohranjanje krožnega teka.

Prebirajte veliko poezije. Afriška lirika je neverjetno močna. Odkrivajte svet - ne potujte: odkrivajte svet. Začeti moramo kovati nove metafore. Kmalu bo treba opisati svet, ki ga ne poznamo.

Ustrašite se samo pravil, da se pač »tako ne piše«. Veliko je dima okrog nas. Saj vem, da ni prav pisati članka, ki se tu pa tam tudi rima.

In?

Začenja se vaš čas. Za vse ostale: sprememba urnika.