BOKSARSKA VREČA: Smučanje brez palic, v pižami

Ali ste kdaj poskusili podreti slalomski količek, misleč, da je to enostavno in da sploh ne boli? No, zdaj pomislite, da sem primoran - kot amater - tekmovati vsak dan, na zelo spolzkih in hitrih progah, brez čelade ali posebne zaščite za členke; morda smučam celo brez palic, v prekarnem ravnotežju, pa kar v pižami. In vsak zbiti količek se hitro vrne v pokončni položaj in me pri tem ošvrkne kot šiba po obrazu.

Tako se počutim zjutraj, medtem ko preletavam novice iz sveta. Otepam se samo družbenih omrežij, saj je njihova divja narava prepletena s stranpotmi, ki jih ne obvladam. Z leti sem se naučil preskakovati novice, v katerih se oglasi katerikoli italijanski politični glas. To ni malomarna populistična drža. Izogibam se tipičnemu italijanskemu fenomenu: sprejeti politikovo mnenje o čemerkoli kot novico. Če se kdo spominja, je o tem pisal še Giovanni Sartori: zabeležiti izbor nasprotujočih si mnenj, ki so brez poglobitve, nima nikakršne zveze z informiranjem ljudi.

Od količka do količka torej v vratolomni hitrosti. Moj obraz nabuhel, od udarcev se mi megla nabira v glavi. Ali je možno vstopati tako v nov dan? »Ali si slabo spal?« »Ne, veš: novice.« Pa saj vem, da ni to pravi slalom, kakšna vratca bi sicer lahko spustil. Kaj pa, če mi razrijejo nekaj res pomembnega? Moment: ali sploh znam razbrati, kaj je pomembno, in to razlikovati od klepetavega plevela? Kaj mi bo še ostalo v glavi do jutri? S katero novico si lahko pomagam, da bi bolje razumel, kaj se dogaja? Katero novico sem samo bežno preletel, nisem pa se zaustavil, da bi jo preizprašal? Kaj sem še spregledal?

Zadnje vprašanje je zelo vezano na čas, v katerem živimo. Gre za simptom t. i. FOMO (strah, da bi kaj zamudili), zato se vsako jutro vržem dol po klancu, da naberem čim več novic. Res je, da se informacije premikajo v koordinatah našega časa: hitro in v velikih količinah. Prevedeno: površno in mimobežno. A vseeno vztrajam.

Preberem o mednarodni raziskavi, pri kateri spodbujajo države, da se čim prej organizirajo glede rezerv pitne vode. V nekaterih krajih bo v naslednjih 25 letih prišlo do popolnega pomanjkanja tako pomembnega vira za življenje. Dalje: označil sem si članke, ki govorijo (plašijo?), da se bo naslednja vojna zelo verjetno začela na Kitajskem. Sicer ne zaradi Tajvana, marveč zaradi Južnokitajskega morja in Filipinov. Kaj? Ali si moji možgani sploh znajo predstavljati vojno s Kitajsko? In kdo bo proti komu? Zavedam se, da ne vem ničesar o tistem morju, v katerem se kitajske vode srečujejo s filipinskimi. Naberem nekaj dodatnih informacij glede politikov s Filipinov, priznam, da nimam zgodovinskega vedenja o tisti državi, in obrnem stran. Naprej: ali bodo Rusi, ki živijo v ZDA, glasovali za Donalda Trumpa ali Kamalo Harris? Vprašanje je tako gosto s podteksti, da se bojim odgovora. Še: družba Toyota bo sodelovala z družbo Boston Dynamics pri izdelavi novih humanoidnih robotov in s tem tekmovala z znanim Teslovim Optimusom. Še: ali bodo skrajneži v iranskem režimu prepričali Teheran, da kupi atomsko orožje? Še: prodaja električnih vozil napreduje počasi (evropsko-ameriški časopisi). Rekordna prodaja električnih vozil prekosila vse rekorde (kitajska realnost). Pa še: z bioinženirsko predelano imunsko celico CAR-T bioinženiring razvija nove zdravilne metode, ki bodo lahko ozdravile nekatere avtoimunske bolezni (predvsem lupus); so se še v prvi fazi poskusov, a prve remisije vlivajo veliko upa. In še je količkov ... Od vojn in ekonomije, do mednarodnih sprememb, znanosti in zdravstva. Nova kartografija dna oceanov. Nove slike oddaljenih galaksij. Vse se mi zdi pomembno in zdi se mi tudi, da za vse znam premalo. Kako naj se sploh vedem pred tako bero informacij?

Zadnji količek je kol. Nosi datum 14. oktober 2024. Novica: »Ljudje mislijo, da vedo že vse, kar potrebujejo za sprejemanje odločitev.« O eksperimentu poroča revija ArsTechnica. »Potem ko dobijo delne informacije, se večina ljudi počuti samozavestno, češ da vedo vse, kar potrebujejo.« Moment - kaj? Odvržem smuči.

Znanstveniki dokazujejo, da analizirane skupine nikoli niso podvomile o prebranem, čeprav je bilo napisano nepopolno ali celo zavajajoče. Uporabljajo zanimivo besedo, da se nihče ni vedel »skromno«. Verjetno je to predstopnja za sprejemanje dvoma. Ampak, katere so potem pomembne novice za družbo, ki itak že vse ve in ne dvomi?