BOKSARSKA VREČA: Pariz in morski psi

Naj vas ne bo strah, ne bom težil, v tako soparnih dneh, s svojimi blodnjami, a rad bi vseeno opozoril, da si je vredno ogledati film, v katerem skupina morskih psov napade Pariz. Ja, pravilno ste prebrali. A ne bodite neučakani, kmalu boste več zvedeli o filmu, v katerem morski psi plavajo po Seni.

V današnjem času je vedno manj verjetno, da bi lahko umetnina »spremenila svet«. Ker časa za razmislek primanjkuje. Celo znanost se zaveda, da imamo premalo trenutkov za poglobitev. V zadnji številki revije Nature (Nature 631, 709 (2024)) piše v uvodniku: »Science must protect thinking time in a world of instant communication - Znanost mora zaščititi čas, posvečen razmisleku, v svetu hitre komunikacije.« Res je, da članek posveča precejšnjo pozornost knjigi Slow Productivity Cala Newporta, ki je prijetna poljudnoznanstvena razprava o odkrivanju tople vode: za velike dosežke si je treba vzeti čas. Hvala, Cal. Po drugi strani je hitenje v življenju postalo tako samoumevno, da je verjetno res treba odkrivati toplo vodo. Kako bi lahko drugače imeli kak vpliv na mišljenje ljudi? Čedalje težje bo spremeniti arbitrarna, dogmatična prepričanja, tradicije in vse avtomatizirane naracije o neizpodbitnih resnicah. Ste zdržali do zdaj? »Kje pa so morski psi?« Trenutek potrpljenja.

Mislim, da je za naš čas, predvsem v pomanjkanju velikih idej ali močnih umetnin, lahko zelo koristen tudi slab celovečerec (vidite, kako se počasi prebijemo do filma?). Res lahko film z morskimi psi nezavedno nagovarja stanje Francije in Evrope?

Gremo po vrsti. Film je treba gledati tudi v povezavi z otvoritvenim šovom letošnjih Olimpijskih iger. Zelo dober spektakel. Če francoski kardinali tarnajo, pomeni, da je bilo s strani umetnikov delo dobro opravljeno - ni treba, da sta teater in Cerkev prijatelja. Pomemben element je bil ta, da se vsa ta igrivost prikaže le na površju. Kaj je za tem? Strah pred atentati, države v vojni in ekstremizem.

Ne vem, če bi se strinjal z revijo Charlie Hebdo, ki v teh dneh piše, da je bila velika fešta v Parizu le zadnja svetla točka v Franciji pred izbruhom državljanske vojne. Zdi se mi, da je to še preveč racionalno. Strah pred tem, kar se skriva pod površjem, je po mojem še zelo nelogičen, pretirano absurden, da je skoraj nesprejemljiv.

Zato je poučno pogledati film Pod Parizom (Sous la Seine), ki ga režiser Xavier Gens definira kot akcijsko-destruktivno grozljivko. A si vi predstavljate, da zaradi genetske mutacije skupina morskih psov plava proti toku v Seno? Tudi jaz si nisem tega predstavljal, zato sem se odločil, da si film ogledam. Prva pričakovanja so bila zelo zelo nizka. Podobno kot takrat, ko sem zasledil po televiziji film iz leta 1963 Zorro contro Maciste. Ali novejšega Godzilla vs. Kong. Spajanje povsem nasprotnih svetov se mi je zdelo precej zanimivo. Siže me je zelo spominjal na film Joa Danteja iz leta 1978 Piranha. Cilj francoskega filma je bil seveda povečanje sočutja do onesnaževanja in okoljevarstvenih problemov. Pravi smisel pa se po mojem pokaže v metaforizaciji trenutne politične situacije v Franciji in Evropi. Nehote je film nagovoril prikrite nevarnosti, ki verjetno mučijo marsikoga v današnjem času. Neka mutacija, ki lahko preplavi celoten svet (ne bom razkril konca), gnezdi že po naših mestih, a se tega nočemo zavedati. Kdo bi verjel, da so prve žrtve, nekaj plavalcev v Seni, umrle zaradi morskega psa? Katastrofičnost brez logike je pravzaprav prava pot, da se otresemo logičnega gledanja na stvarnost. Ne, treba je pogledati še dlje.

Če lahko malo pretiravam, se mi zdi, da je grozljivka dober prikaz atmosfere, ki jo bralcu želi priklicati zgodovinarka Anne Applebaum v knjigi Zaton demokracije. Čeprav se z njenimi izjavami nisem vedno strinjal, mi je bila ta knjiga iz leta 2020 res dobra. Od bratov Kaczyński do Borisa Johnsona, Donalda Trumpa, Viktorja Orbana in Mattea Salvinija. Ali lahko govorimo o falirani politiki, ne da bi se zatekli v populistični small-talk? Sama Applebaum pravi, da je to nujno početi. Treba je pa sprejeti, da določene spremembe v ljudeh - sama navede kar nekaj primerov - niso razumljive. So skorajda kot nekakšne mutacije. Iracionalne. Zato je dobro imeti neko banalno sliko, ki nagovarja ta občutek nelagodja.

V našem norem in hitrem času ne bomo našli pravih odgovorov. Treba pa je sprejeti dejstvo, da resnica ne tiči v prikazu veselega olimpijskega šova, kot tudi ne v morskih psih, ki plavajo po kanalih Sene. Je pa tako sprejemanje nemogočega pomembna vaja, da se potem ne čudimo, ko nepričakovano zmaga nek Trump.