BOKSARSKA VREČA: Opredeljevanje za človeštvo

Paul Spiegel, zdravnik in raziskovalec na ameriški univerzi John Hopkins, je v časopisu The Guardian izrazil začudenje nad negativnimi odzivi na njegovo opravljanje humanitarnega dela v Gazi. Čeprav je dr. Spiegel znan po tem, da že več kot 30 let operira na bojnih področjih, je bilo za nekatere nepojmljivo, da se jud odloči pomagati Palestincem. “I’m not taking sides. I’m supporting humanity,“ je zaključna misel članka. Navidezno enostavna misel, ki je pa vsebinsko težko sprejemljiva za družbo poenostavljanja.

Na stran človeštva se postavlja tudi predsednica Mednarodnega odbora Rdečega križa (ICRC) Mirjana Špoljarić Egger. Je prva ženska, ki zaseda ta položaj. Pred nekaj tedni sem poslušal njen intervju za švicarsko televizijo in priznati moram, da so mi njene besede vlile nekaj upa za naš jutri. Poudarila je na primer, da je svetovno situacijo treba sprejeti za takšno, kakršna je: izjemno kompleksno. Zavedanje tega nas odreši iskanja poenostavljanj in banaliziranj, tudi zato, ker se bodo stvari - tako ali drugače - spremenile.

Diktatorji, reakcionarji in ekonomski sleparji si želijo, da vse ostane tako, kot je; prepričani so, da je to, kar nas obdaja, nepremično. Predsednica RK zagovarja drugo vizijo, upoštevajoč dejstvo, da se vedno za nekaj odločamo. Sprememba je neizbežna. Celo brezbrižnost, malomarnost ali apatija so odločitve. Pravzaprav je nemogoče ne narediti ničesar. S časom se vse predrugači. Kdor je danes sovražnik, je lahko jutri prijatelj. “Tudi danes, v težkih okoliščinah, se moramo odločati zavestno,“ pravi. Seveda, ogromno je faktorjev, ki jih moramo jemati v poštev. Voditelji, s katerimi se gospa Špoljarić pogovarja, so večkratni vojni kriminalci in živijo v fiktivnih konstruktih, ki niso večni. Najtežje je prikazovati diktatorjem, da pojma “nacionalne države” ne moremo jemati kot absolut.

Podobni nedotakljivi pojmi ne dovolijo dialoga, ker so interesi vedno vezani samo na eno stran, in to večinoma na nekatere nacionalne mite. Samo svoboda je mednarodno dobro. Človek se lahko seveda odloči za zmago. Odločimo pa se lahko tudi za to, da se poišče neko rešitev. Skratka: vojne niso edina možnost. Predsednica Mirjana Špoljarić Egger, ki je diplomatka in filozofinja, je v sozvočju z idejami Hannah Arendt, ki je ponavljala, da politika ni fizikalna veda, ni mehanika; vedno se da nekaj drugače narediti.

Zato se sprašujem, kaj drugačnega želijo videti novi skrajneži, ki so na strani Hitlerja in navijajo za Mussolinija. Kakšna je njihova odločitev? Kaj želijo zares narediti? Vprašanje ni retorično, saj bomo videli, kako se bodo deleži ekstremističnih frakcij še povečali na naslednjih volitvah.

Prve manifestacije in shodi proti nevarnim skrajnežem se sicer že kažejo na obzorju. Dejstvo pa ostaja: desničarsko populistična stranka Alternativa za Nemčijo (AfD), ki sedi v nemškem Bundestagu, je pred tedni prisluhnila predavanju mladega avstrijskega influencerja, Martina Sellnerja. Leta 1989 rojeni Avstrijec, ki ima za sabo kar precej obtožb zaradi svoje esktremistične drže, je novi in zelo vplivni glas skrajnežev. Njegove populistične in rasistične ideje so zaobjete v novem besednem zakladu neonacistov. Če je beseda “deportiranje” nesprejemljiva, je “reimigracija” njena blažilna variacija. Drugi priljubljeni pojem Sellnerjevega besedišča je “etnopluralizem”. V besedi, ki zveni nedolžno, morda celo spodbudno in “bratovsko”, se skriva kar precej podlega: pojem predstavlja pluralno družbo različnih klik, ki pa ne smejo (in nočejo) imeti stikov med sabo. In so seveda belci-kristjani tisti, ki živijo s pravimi vrednotami in imajo prednost v odločanju. Ostale je dobro getizirati, saj je cilj ta, da se izognemo pojmu enakopravnosti

Martin Sellner bo zelo verjetno dobil državno prepoved prestopa meje z Nemčijo. Precej ljudi je povzdignilo glas, ker je AfD obiskala njegova predavanja, še več, zaskrbljenost državljanov se kaže, ker so se celo zmerni predstavniki sredinske stranke CDU zelo milo odzvali na Sellnerjev obisk države. Kar je še hujše, je dejstvo, da so začeli pobirati dvomljiva gesla, za golo pridobitev volilcev. Strah in latentno rasistični občutki so s pravimi besedami iskra, ki razcepi družbo na dvoje: “mi proti njim”.

Ali lahko pred takimi ljudmi ostanemo nevtralni? Seveda ne. Tukaj bi nam morala pomagati dr. Eggert, predsednica Rdečega križa: kako se lahko pogovarjamo s takimi, ki ne sprejemajo pojma človeštva?