BOKSARSKA VREČA: »Ne gledam več televizije«

Večina intervjuvanih stotic, ki so za Primorski dnevnik povedale, kaj nameravajo v bodoče, je med drugim izjavila, da ne gleda televizije. Vprašanje se je glasilo: »Najbolj priljubljena TV oddaja?« Za najmlajšo generacijo taka oddaja sploh ne obstaja. Televizija je povsem zastarel del pohištva.

Že v prejšnji Boksarski vreči je bil govor o pomanjkanju komunikacije med generacijami. Če fenomen še nadalje raziskujemo, opazimo, da se prepozna tudi na medijskem področju. Mladi in najmlajši ne gledajo oziroma ne upoštevajo televizije kot dela vsakodnevnega življenja. Čeprav anagrafsko ne sodim več med mlade, se tudi sam vključujem v to skupino, ker mi medij kot tak ne nudi nič posebnega. To pripisujem dejstvu, da televizija ne zmore poglabljati določenih tematik – vse se prilagaja hitremu tempu pripovedovanja. Zato ostaja površna in površinska.

Večina ljudi pravzaprav ne kupi televizije, kupi si velik ekran, da lahko uživa ob gledanju filmov. Kar me moti pri televizijskem načinu komuniciranja, je tudi kičasta struktura prispevka: vsi pogovori ali dokumentarni filmi imajo zdaj nujno podlago a) slik in b) glasbe, ne glede na to, če se pogovarjajo o siru ali koncentracijskih taboriščih.

Najzloglasnejši primer generacijskega brezna je uporaba cenzure po spletu (kjer je skoraj ni) in po televiziji. Pred nekaj meseci sem napisal, kako televizijske oddaje izpuščajo ali prekrivajo grde besede v nekaterih popevkah. Povsem smešno in nepotrebno početje: kaj si cenzorji mislijo, da so dosegli, če na milijone mladostnikov sliši besedo »fuck!« in potem vidi – po ne vem kakšni sreči –, kako jo televizijski program preglasi z »bip« zvokom? Televizijska cenzura je namenjena generaciji, ki noče videti realnosti. Generaciji, ki je ostala zaprta v svojem neprodornem svetu, nedostopna novim časom. Morda celo generaciji, ki ne obstaja več! Smo res prepričani, da je televizija v Italiji »vzgajala« publiko? V šestdesetih letih, ko sta obstajali le dve televizijski mreži, so imeli na razpolago veliko gledališča, nekaj varietejev, zanimive dokumentarne filme in še bi lahko naštevali. Žal je RAI kmalu začela meriti krila in centimetre razgaljene kože raznih plesalk in subretk, namesto da bi ohranjala visok standard v izboru programov. Iluzija kontrole »dobrega okusa« se je dokončno razblinila z nastankom Fininvesta. Triumf neokusnosti in vulgarnosti je gledalce povsem omamil. Televizija se je spremenila v velik cirkus.

Televizijski cirkus pa ponuja gledalcu cirkuške atrakcije, t. i. freak shows, kot sta na primer intervju z morilcem, prispevek o gospodu, ki je povsem prekrit s tetovažami itd. Celo staromodni kviz so spremenili v prazen šov, kjer je v središču pozornosti oseba-atrakcija. Minimalno znanje je za publiko že prezahtevno: pred leti so odpirali škatle in upali na bajne vsote, zdaj prepoznavajo družinske člane; znanje nima več mesta v tem kontekstu.

Mislim, da se še sama televizija ne zaveda, kako je zastarela in kako počasi izumira. Pomislite na zaključno tekmo med Italijo in Anglijo, ko je navijač vdrl na igrišče. Televizija je preusmerila kamere, da bi gospod ne imel dodatne vidljivosti. Na YouTubu pa lahko najdemo isti prizor, ki je sneman s pomočjo prenosnih telefonov, in to z različnih kotov – tako lahko na primer vidimo, kako je bil navijač spreten in hiter v svojem početju. Če preverimo število ogledov na spletu, takoj ugotovimo, da zlahka prekaša število televizijskih gledalcev. Čemu torej taka hinavska cenzura? Na podlagi nekaterih raziskav je glavni cilj televizije nagovarjati generacije nad šestdesetim letom, medtem ko so najmlajši prepuščeni nepreglednemu toku informacij na spletu. Vmes smo tisti, ki tičimo v močvirju med obema viroma, tako da pravzaprav nismo nikjer doma.

Tudi v primeru banalnega medija, kot je televizija, je jasno, da med generacijami ni več nobenega stika. Zato se mi zdi podatek, da večina naših stotic »ne gleda televizije«, zelo pomemben. Tak odgovor namreč odpira še večje vprašanje: kaj pravzaprav gledajo? In čemu sledijo?