AVSTRIJSKI ZAKON: Prvi korak – nič več!

Prvič v zgodovini druge republike, torej prvič po letu 1945, je Avstrija objavila nek zvezni zakon tudi v slovenskem jeziku. Gre za zvezni zakon o odobritvi državne dotacije in drugih finančnih podpor v prid slovenski manjšini in dvojezičnim občinam na južnem Koroškem ob lanskoletni stoti obletnici plebiscita na Koroškem. Avstrijska država je s tem dejanjem vsekakor udejanjila znak spoštovanja do jezika, ki ga govori slovenska manjšina na Koroškem in Štajerskem. Je tudi dejanje države z močno simbolno izpovedjo, kar so upravičeno pozdravili tudi predstavniki manjšine, koroški deželni glavar, avstrijski zvezni politiki in tudi politika v Sloveniji.

Toda vsaka medalja ima tudi drugo plat. Že bežen pogled na slovensko različico zakona odkriva tudi nekaj bolečih pomanjkljivosti. Tako so občine, v katerih naj se porabijo sredstva iz takoimenovanega plebiscitnega daru, navedene zgolj v nemščini. S slovenskim imenom niso navedene niti tiste občine, ki imajo dvojezične krajevne napise na svojem celotnem občinskem ozemlju (kot npr. Bilčovs, Sele, Pliberk in Šentjakob v Rožu), v slovenščini pisati o »Klagenfurtu« (in ne Celovcu) pa je pačenje slovenščine, kot to kritično ocenjuje ne le Društvo koroških slovenskih pravnikov, ki tudi zahteva, da se nakazane »pomanjkljivosti« nujno popravijo.

Slovenski pravniki ob tej priložnosti nadalje opozarjajo, da bi že zdavnaj bilo potrebno v slovenščini objaviti tudi druga pomembna določila (zakone, odredbe, itd.) o manjšinski zaščiti v Avstriji. Zlasti zakon o narodnih skupinah iz leta 1976, saj se morajo sodišča, deželni uradi in občine, če uporabljajo slovenščino kot uradni jezik, sklicevati prav na ta zakon. Ker pa ni na razpolago nobenega avtentičnega prevoda v slovenščino, prihaja do različnih prevodov, kar seveda otežkoča uporabljanje slovenščine kot uradnega jezika pred državnimi, deželnimi in drugimi javnimi ustanovami. Pri tem bi moralo biti samoumevno, da bi moral biti zakon o narodnih skupinah – poleg v slovenščino – seveda preveden (in objavljen v zveznem zakonskem listu) tudi v jezikih vseh ostalih avtohtonih manjšin v Avstriji.

Zamuja pa ne samo avstrijska država, tudi dežela Koroška, ki na področju enakopravnosti še marsikaj dolguje Slovencem: priznanje slovenščine kot drugega deželnega jezika v svoji ustavi, uveljavitev slovenščine v kmetijski zbornici, večje število dvojezičnih krajevnih tabel (po za manjšino bolečem minimalnem političnem kompromisu leta 2011), širitev slovenščine kot uradnega jezika na dodatne občine in tudi sodišča, krepitev dvojezičnosti na lokalni ravni itd.

Skratka. Prvi zakon v slovenščini v zveznem zakonskem listu v drugi avstrijski republiki je – ob vsem veselju in zadovoljstvu pri manjšinskih, deželnih in zveznih politikih – sicer nedvoumno napredek, hkrati pa le prvi korak na poti k več enakopravnosti jezikov in manjšin v Avstriji. Nič več kot to!