Prijava
Dark Theme
Rade volje priznam, da se nikdar ne znašam nad razmišljujočim človekom, ki spreminja svoje mnenje; morda zato, ker mislim, da ga bo spet - in tokrat v »naše« dobro. A če gre za ekologijo, sem bolj previdna, čeprav nobena znanost ni nekaj statičnega in za veke v vek enako veljavna.
Vzemimo vprašanje letečih in od burje zibajočih se gondol nad glavami prebivalcev od Trstenika do mesta. Prav o tem se v občinskem svetu mnenja krešejo in nekatera celo spreminjajo. Ko to berem, imam pred seboj razred. Kako naj otrokom povem, za kaj gre? Poskusimo s pravljico.
Daleč, daleč v ozračju nad nami kraljuje podnebni kralj. Zakaj je danes tako hudo zaskrbljen? Ves skrušen se preseda na majajočem se zlatem prestolu. Siva učena glava nikakor ne razume, kaj je to novo čudo, čisto pod njim; saj se ga od pamtiveka ne spominja. V tresoče roke spet vzame pradavni teleskop in pazljivo pretakne vsak kotiček ogromnega kraljestva.Tam v daljavi kot da jih veter žene, razigrano kar na mestu stopica cela vrsta bujnih dreves, ki jim veter piha v barvite krošnje. Kralj prav slastno uživa ob gledanju plesoče blagodejne nevidne prijateljice sapice - zemljani jim dajejo čudna imena: dušik in kisik, pa še H2O, CO2 in podobno. Čisto prav, saj jih drevesa potrebujejo za svojo rast, zato so tako bujna in košata. Vse je v redu, prav olajšanega se počuti. Res je, da so gozdovi kdaj pa kdaj malo ošabni, povsod bi radi zagospodarili, zato je prav, da kjer je dreves preveč, jih zemljani posekajo. Oni že vedo kako in kdaj.
»A čisto pod mano,» se vznemirjeno sprašuje in groza se ga polasti, »zakaj ne vidim več nobenega drevesa? Samo posušeni travniki in puščoba vsepovsod. Moje kraljestvo se bo zaradi neprestanega zbiranja toplote docela spremenilo, saj bo suh in vroč zrak posušil polja in njive, zmanjkalo bo sladke, tudi pitne vode. Kako bodo zemljani lahko naprej živeli? Kajti za to gre: za uboge zemljane. Kdo je bujna drevesa posekal in dovolil prevzetnim sapicam, da ostanejo pri nas, ker se nimajo kam dati, ker so košate drevesne krošnje izginile. Upirajo se celo soncu in mu ne dovolijo, da bi se njegova toplota vračala spet v vesolje, kjer živijo ostala nebesna telesa. Kdo je temu kriv?«
Obupani kralj se obrne na najvišjo instanco: na vladarja vesolja, saj je bil pred kratkim spet enodušno izvoljen, da bo naprej skrbel za prijateljstvo in varnost vseh zemljanov. Močno se boji, da se vladar samo igračka z nebesnimi telesi, pa ne samo z luno in zvezdami, celo s sateliti in še s kakimi nebodigatreba vesoljskimi tihotapci. Rezko ga zato ošvrkne!
Vladar vesolja se od začudenja skoraj sesede in mu takoj užaljeno in ogorčeno odgovori, da se tudi sam čudi, zakaj te sapice dan in noč razsajajo tod okoli. Dobro ve, da drevesa sicer nekatere od teh sapic nujno potrebujejo za svojo rast, da jih vgradijo v svoje korenine, veje in liste, vendar ne razume, zakaj jih vedno večje število trmasto ostaja v ozračju in s tem ne dovolijo, da bi se sončna toplota vračala spet v vesolje, kjer je njen dom. Kako naj jih prepriča, saj so nevidne. In kaj se bo zdaj zgodilo?
Nenadoma tam doli na okrogli obli krik in vik zemljanov s transparenti v rokah in vzkliki na ustnicah:
NE OVOVIA NO - NE SEKAJTE NAŠIH GOZDOV! Ob teh pa nasprotni, ker na Zemlji vlada demokracija in vsak lahko pove svojo: DA OVOVIA SI.
Kralj in vesoljni vladar se končno spogledata, zdaj sta vse razumela, ničesar nista kriva. Zemljani, ne vsi seveda, so tisti, ki so napovedali vojno podnebju. Kaj storiti? Enodušno in glasno skleneta takoj poiskati kraško Pamet, to je tisto kleno žensko, ki je že v preteklosti pokazala, kako se vsaki reči streže.
Zdaj teleskop v roke in »pozitivno« (tako govorijo zemljani) čakajmo!
Lepa hvala prof. Borutu Kodriču za posvetovanje.
