7. OKTOBER: Netilci požarov, ki jih nihče ne zna gasiti

Pred enim letom je gibanje Hamas z brutalnim napadom iz Gaze na jug Izraela zanetilo požar, ki ga je izraelski premier Benjamin Netanjahu razpihnil čez cel Bližnji vzhod. Načrtovalci obsežnega pogroma, na čelu z Jahjo Sinwarjem, so vedeli, kam to vodi, a so očitno računali, da bodo imeli od izvedbe najhujšega terorističnega napada v zgodovini Izraela več koristi kakor škode.

Iz Gaze so letele rakete, gverilci pa so v Negevski puščavi vdrli v vasi, kibuce in na množično obiskano rave zabavo. Sledili so klanje, posilstva, iznakaženje trupel. Smrt so sejali tudi v obmejnih kibucih, ki jih upravljajo do palestinskega vprašanja občutljive mirovniške skupnosti. V enem dnevu je umrlo skoraj 1200 ljudi, med njimi več mladih, tudi dekleta. V Gazo so odpeljali 251 talcev. Del teh se je pozneje vrnil domov, veliko jih je umrlo, okoli sto je še pogrešanih.

Odgovor Izraela je bil karseda trd in krvav. Ob začetku enega izmed najintenzivnejših bombardiranj tega stoletja je bilo takoj jasno, kdo bo plačal največji krvni davek. Ne gre za klasični spopad dveh vojsk, temveč za asimetrično vojno proti oboroženi skupini, ki je izkopala sistem tunelov pod hišami, bolnišnicami, šolami. In izraelska vojska v tem letu ni varčevala z bombami, uničenje je v palestinski enklavi osupljivo, tako kot število mrtvih - več kot 40 tisoč, med njimi ogromno žensk in otrok.

Z neizprosnim napadanjem tarč v najgosteje obljudenem kraju na svetu (kot da bi v del goriške pokrajine strpali vse prebivalce Slovenije!) so se žrtve kopičile in humanitarna kriza poglobila, toliko, da se je Izrael znašel na mednarodni zatožni klopi.

Kateri je bil pravi cilj Hamasovega napada, je še vedno predmet ugibanj. Najbolj se omenja ponovna postavitev zanemarjenega palestinskega vprašanja v središče pozornosti, v obdobju, ko je več arabskih držav otoplilo odnose z Izraelom: Združeni arabski emirati, Bahrajn, Maroko in Sudan po 7. oktobru niso preklicali Abrahamovih dogovorov, na katerih temeljijo njihovi novi trgovinski odnosi s Tel Avivom. Savdska Arabija pa se tej shemi ravno zaradi vojne (še) ni pridružila. Izrael je v javnem mnenju prevzel vlogo zlobneža - še ena točka za Hamas, mimo 40 tisočih mrtvih rojakov.

Obe strani pojmujeta to vojno kot eksistenčno vprašanje. Hamas zmaga, če kljub vsem izgubam obstane, Netanjahu zmaga (in obstane), če ga uniči. V enem letu mu to ni uspelo, pozornost sveta je s tehnološkimi in bombnimi napadi usmeril v Libanon in Hezbolah, še večjo in nevarnejšo skupino. Odkrito je izzval sovražnikovo »centralo«, Iran, ki z raketami brani svoj ponos, a se te pasti boji.

Netanjahu na pritiske zaveznikov ni občutljiv. ZDA ga po eni strani podpirajo, po drugi ga pozivajo k zmernosti, medsebojno zaupanje pa ni ravno visoko. Medtem ko starši talcev protestirajo pred njegovo hišo, kaže »Bibi« več posluha za skrajno desne vladne partnerje, sponzorje vojne na celi črti in ultraortodoksnih naselbin. Pred nacionalni interes postavlja lastno politično preživetje, ki sloni na vojaških uspehih.

Najhuje je, da nihče nima stvari pod nadzorom. Oljska gora nad Jeruzalemom pa neprestano žaluje, za enimi in drugimi - za ljudmi.