Prijava
Dark Theme
Ne vemo še povsem, kako bo uradni Trst obeležil sedemdeseto obletnico vrnitve mesta Italiji. Pobude, ki jih za dneve okrog 26. oktobra napovedujejo občina, ustanove in razna združenja, ob običajni retoriki ne nakazujejo nacionalističnih ekscesov, a pri takšnih zadevah nikoli ne veš, kako se bodo odvijale in kakšna bo njihova sporočilnost. Zato je previdnost vedno na mestu.
Dokumentarni film Vola colomba, ki so ga brez večjega medijskega pompa pozno zvečer predvajali na tretji mreži italijanske radiotelevizije RAI, je pri podpisanem pustil mešane in po svoje protislovne občutke. Če po eni strani dokumentarec ni bil prežet z nacionalistično retoriko, kar je seveda dobro, je po drugi strani prikazal prihod Italije kot željo vsega tržaškega prebivalstva. To nikakor ne odgovarja resnici.
Vidali in siva cona
Res je, da je večina Tržačank in Tržačanov pozdravila ponovno pridružitev mesta Italiji, res pa je tudi, da se ne ravno zanemarljiv del mestne skupnosti v tem ni prepoznaval. To je bila zelo raznolika stvarnost, ki je vključevala Slovence (sicer ne vse) in t. i. independentiste, pristaše Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), medtem ko je bila levica razklana.
Komunistična partija Italije (KPI), ki jo je vodil Vittorio Vidali, je tudi pod vtisom razkola med Titom in Stalinom podpirala ponovno priključitev Trsta Italiji, titovski del levice je temu nasprotoval. Obstajala je tudi neke vrste siva cona, ki ni hotela STO in ni bila za priključitev Trsta Jugoslaviji, ni bila pa niti navdušena nad Italijo. Skratka, vse prej kot črno-bela slika tedanjega mesta, ki se po svoje zrcali tudi v njegovi današnji podobi.
Nisem zgodovinar, a mislim, da je bila usoda Trsta zapečatena sredi junija 1945, ko so partizanske in jugoslovanske čete zapustile mesto. Sledilo je devet let negotovosti, diplomatskih sporov in tudi hudih meddržavnih napetosti, ki so dosegle vrhunec leta 1953, ko je italijanska vlada (predsedoval ji je Giuseppe Pella) poslala vojsko na mejo z Jugoslavijo. Malo je manjkalo do oboroženega spopada.
Previdnost dnevnika
Primorski dnevnik si je tedaj dosledno prizadeval za priključitev mesta Jugoslaviji, 26. oktobra 1954 pa je bil v svojem komentarju na prvi strani precej previden. Kolumno niso zaupali novinarju ali uredniku, temveč Francu Štoki, partizanskemu voditelji in načelniku komande mesta Trst takoj po osvoboditvi.
Štoka, ki se je, kot mnogi v njegovem taboru, sprijaznil s prihodom Italije, napoveduje, da se bo »slovensko ljudstvo, ki je sestavni del tržaških delovnih množic« še naprej borilo za socialne in družbene pridobitve. »Ljudstvo, ki je toliko žrtvovalo v boju proti fašizmu in nacizmu, računa, da bo nova oblast izpolnjevala obljube v korist Slovencev in miroljubnega sožitja,» piše Štoka. Slovenci po njegovem ne bodo dopuščali diskriminacij in se bodo borili za prijateljstvo med Italijo in Jugoslavijo.
Dan kasneje je Primorski dnevnik protestiral, ker je italijanski general Edmondo De Renzi svoje proglase Tržačanom objavil le v italijanščini, slovenščino je spregledal. Protest je bil objavljen na prvi strani, a ne kot nosilni članek, ki je bil namenjen hudim poplavam na jugu Italije.
Rim je takoj po prihodu vojske v Trst civilno oblast zaupal vladnemu komisarju Giovanniju Palamari, ki ni bil naklonjen Slovencem. Ni šlo sicer za načrtno diskriminacijo slovenske narodne skupnosti, temveč za nagajanje in za usluge desnici in nacionalistom, kot je bila prepoved slovenščine na Velikem trgu. Palamara je ravnal po navodilih vlade, ki pa je morala paziti, da se ne bi v odnosu do Slovencev preveč zamerila Jugoslaviji.
Palamara in Bartoli
V času Giovannija Palamare (1954-1961) je bil župan Trsta demokristjan Gianni Bartoli, ki se je na domovinskih prireditvah rad zjokal, zato si je prislužil narečni vzdevek »Gianni lagrima«. Tudi Bartoli, podobno kot vladni pooblaščenec, ni bil naklonjen Slovencem. Odnos do manjšine se je začel spreminjati na bolje z levosredinskimi mestnimi upravami županov Maria Franzila in predvsem Marcella Spaccinija.
Slovenci so z mešanimi občutki sprejeli prihod Italije v Trst in na Tržaški Kras. Katoliško-liberalni del, ki ga je pozneje zastopala stranka Slovenska skupnost, je na Italijo gledal kot na demokratično državo in vsaj v začetku ni skrival svojega odkritega odklona Jugoslavije, ki je finančno in politično podpirala le levi manjšinski tabor.
Komunistična partija, za katero so večinsko volili Slovenci, je podprla vrnitev mesta Italiji, je pa bila vedno zelo kritična do takratne italijanske oblasti, češ da je bila nedemokratična in pod kvarnim vplivom ZDA. Temu je treba dodati še nezanemarljivo kulturno, družbeno in nato še gospodarsko zelo aktivno in močno t. i. titovsko ali jugoslovansko usmerjeno komponento, iz katere se je rodila Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ).
Kot vidimo, zelo pisan mozaik, ki ga je treba imeti pred sabo, če hočemo kolikor toliko objektivno presojati dogodke izpred sedemdesetih let. In najbrž tudi tržaška dogajanja od takrat do danes.
