25. APRIL: Dan osvoboditve je sporen le za fašiste

Zadnjih nekaj let, še intenzivneje pa, odkar imamo v Rimu najbolj desno vlado v zgodovini demokratične Italije, si utira pot retorika, češ da je današnji praznik, dan, ko se spominjamo osvoboditve izpod nacifašističnega jarma, sporen. Da razdvaja. To seveda drži le, če nisi antifašist. In si torej, po enostavni vzročno-posledični logiki, v svojem prepričanju fašist, fašistka, brez raznih predpon, kot sta neo- ali post-, ali pa z njimi, saj ni važno, jedro – in z njim bistvo – ostaja enako.

Da se nekdo javno, v televizijskem programu, proglasi za fašista, postaja normalnost, kar bi nas moralo vznemirjati. Massimo Magliaro, misovec in desna roka Giorgia Almiranteja, je tako v torek v oddaji DiMartedì na vprašanje, če je fašist, prostodušno odgovoril – »Ja, sem. Pa kaj? Kaj boste s tem? Boste poklicali karabinjerje?« Še bolj kot neokusni proglasi in strateško neopredeljevanje pa bi nas morali vznemirjati vsakodnevni znaki s strani oblasti, ki kažejo, da so pravice in svoboščine, ki jim je namenjen današnji praznik, saj bi jih brez osvoboditve ne bilo, pod vprašajem.

Kaj je z v ustavo zapisano pravico do zbiranja in združevanja, če kvestura skupini, ki želi dan osvoboditve v Trstu proslaviti z antifašističnim sprevodom, ki bi se sklenil pri Rižarni, enostavno odreče možnost, da to storijo v dopoldanskih urah, ko se bodo tam odvijale uradne slovesnosti? To, da manifestanti izbirajo drugačno obliko praznovanja 25. aprila, ne nujno z vstopom v Rižarno, še ne bi smelo pomeniti, da se ji ne smejo približati, kot se je zgodilo lani.

Naloga oblasti in varnostnih organov bi morala biti ravno ta, da poskrbijo za varnost, ne pa da preventivno odrekajo možnost zbiranja. Ukrepati bi morali le v primeru resnih izgredov, med katere ne spada vzklikanje in izražanje disenza, pa čeprav ostrega. Da, tudi – in zlasti – do izvoljenih predstavnikov. Sploh, če si ob drugem prazniku privoščijo verbalno nasilje in se zanj ne opravičijo. Potem se res nimajo kaj čuditi, še manj zgražati, če jih oplazi kritika, opazka, tudi žvižg.

Ni povsem jasno, kaj na tržaški občini mislijo z vabilom, naj »dejanja, in simboli, ki razdvajajo,« ostanejo izven Rižarne. Ostaja upanje, da s to namenoma ohlapno formulacijo ne mislijo na palestinske zastave – ki so, mimogrede, v Rižarni vsako leto prisotne, tokrat pa toliko bolj aktualne.

Kdo naj danes, na praznik osvoboditve – in svobode, ki je ni v Gazi in niti v tržaškem silosu, ki naj bi ga v prihodnjih dneh izpraznili – presoja, kaj razdvaja in kaj ne?

Rekla bi, da zagotovo ne tisti, ki niso antifašisti.