10. FEBRUAR: Dva obraza

Včerajšnji dan je imel dva obraza.

Najprej – svetli – obraz Sergia Mattarelle, ki je ob dnevu spomina na fojbe in eksodus naredil zaželen, pričakovan, toda ne samoumeven korak, ko je v srčiko svoje izjave položil besede: »Prestanega trpljenja ni mogoče zanikati. Prihodnost je zaupana sposobnosti preprečevanja, da bi se bolečina prelevila v zamero, ta pa v tako sovraštvo, ki bi prihodnjim generacijam preprečilo graditev novega sobivanja, osnovanega na medsebojnem spoštovanju in sodelovanju. Vsaka skupnost hrani spomin na svoje najbolj boleče izkušnje in na svoje zgodovinske spomine. Medsebojno priznavanje je temelj za dialog in prijateljstvo med ljudmi in kulturami. Gre za vrednote, ki sva jih želela potrditi s slovenskim predsednikom republike Borutom Pahorjem ....«

Na predvečer lanskega julijskega dogajanja smo zapisali, da bomo oceno dejanj predsednikov Italije in Slovenije v Bazovici in Trstu morali šele izreči in da bomo odtlej to storili vsak 6. september, 15. december, 10. februar, 3. in 25. april, prvi maj, 12. junij in 13. julij. To so dnevi, ko se pri nas najraje lomijo ločeni spomini in ločene travme. Intimno smo se – sicer ne vsi med nami – prepričali, da je bil pravi korak narejen ... z rokami, s stiskom rok dveh predsednikov na šohtu in na gmajni. Prepričali smo se tudi, da sta se prijela za roko, zato da bi narodoma pokazala, naj stopita z njima in naj stopita skupaj. Italijanski predsednik ni zatajil. Gesta ni bila brez učinka. Besede, ki jih je državni poglavar izrekel v novoletni poslanici in zapisal ob dnevu spomina na fojbe, smo včeraj našli tudi v nagovoru predsednika italijanske poslanske zbornice. »Dejanja in besede, izrečene tistega julijskega dne, so zapečatile premostitev nerazumevanja in očitkov v odnosih med Italijo in Slovenijo ter uveljavila logiko dialoga in sodelovanja.« Med najvišje državne oblasti si je pot utrla drugačna, spoštljivejša »zgodba« o vzhodni meji. Pri Stanki Hrovatin si bom izposodil podobo in jo priredil: z Mattarello se je vreme za nas (nekoliko) zjasnilo.

Manj jasnine je bilo včeraj nad bazovskim šohtom. Tam smo videli drugi, mračni obraz. Pripadal je tudi tržaškemu županu, ki je utečeno retoriko popopral s polemiko in napadel pisatelja Borisa Pahorja, ker da zanika fojbe. Nerazumljivo. Očitno bolj malo ve, kaj Pahor trdi in zakaj ostaja zgled. Župan je spet pokazal svoj dvojni obraz.