Življenje, ljubezen in krhkost človeka v vsakdanu

V svojem opusu opisuje življenje v Nemški demokratični republiki, njena dela dokumentirajo ključne družbene in politične spremembe, hkrati pa govorijo o življenju, ljubezni in krhkosti človeka, ki se sooča s težo vsakdana in z bremeni zgodovine. Nemška režiserka Helke Misselwitz je prejemnica 23. filmske nagrade Darko Bratina, ki jo Kinoatelje vsako leto podeljuje v sklopu čezmejnega filmskega festivala Poklon Viziji v spomin na ustanovitelja Darka Bratino. Nagrado so ji izročili v nedeljo v Hiši filma v Gorici, kjer se je začelo tudi filmsko dogajanje, ki bo posvečeno njenemu filmskemu opusu.

Po nagrajevanju so na platnu zavrteli dokumentarni film Po zimi pride pomlad (Winter Adé, 1988), v katerem avtorica med potovanjem z vlakom po Vzhodni Nemčiji malo pred padcem NDR srečuje različne ženske, s katerimi se pogovarja o življenju in njegovih težavah. »Avtorica je dokumentirala ključne družbene in politične spremembe države, ki ne obstaja več. Njeni dokumentarni in igrani filmi kažejo redko toplino in skrb za vsakogar, ki se pojavi pred kamero. So humanistični eseji o življenju in ljubezni, hkrati pa govorijo o perečih vprašanjih prisotnosti meja, rasizmu, neenakosti žensk v socialističnem režimu, iskanju nacionalne identitete in zagatah delavskega razreda v kapitalistični družbi. V gibljive podobe ganljivo ujame krhkost in veličino človeka, ki se nenehno sooča s težo vsakdanjega življenja in bremeni zgodovine,« so zapisali v motivaciji za nagrado, ki sta ju Helke Misselwitz izročili Bratinovi hčerki Majda in Mila. Helke Misselwitz velja za eno najpomembnejših nemških dokumentaristk. Rodila se je leta 1947 v Planitzu, nekdanjem mestu Nemške demokratične republike, zato v svojih dokumentarnih delih obravnava različne aspekte življenja v državi, ki je danes ni več. Ob dokumentarnem filmu Winter Adé iz leta 1988 sta njeni najbolj znani deli Who's Afraid of the Bogeyman (Kdo se boji črnega moža, 1989), katerega zgodba govori o podjetju iz Berlina pod vodstvom ženske, ki trguje s premogom, in Bulky Trash (Kosovni odpadki, 1991), filmu o punk glasbenikih, ki za instrumente uporabljajo odpadke in star odpadni material. Po združitvi obeh Nemčij je Misselwitzova skupaj s producentom Thomasom Wilkeningom ustanovila filmsko produkcijsko hišo, ki ja bila tudi ena prvih zasebnih filmskih produkcijskih podjetij v NDR. Helke Misselwitz je tudi članica Akademije za filmsko umetnost, leta 2016 pa je prejela častno nagrado nemških filmskih kritikov.»Sem počaščena in hkrati v zadregi. Prihajam iz države, ki je bila prav kot Gorica razdeljena na dva dela in katere delitev gre pripisati zgodovini. Ob tem so za vojno bili odgovorni prav Nemci in mnogi moji predniki so se je udeležili. Zame je velika čast, da lahko vidite in bolje spoznate moje filme in sem zelo počaščena, da bom lahko bolje spoznala Gorico,« je ob prejemu nagrade povedala Misselwitzova ter v zahvalo prebrala in posvetila verze iz Kosovelove pesmi Ves svet je kakor, o katerih meni, da izražajo njen način pripovedovanja. Režiserko in publiko sta z veseljem pozdravila in nagovorila tudi državna sekretarka Urada vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar ter goriški občinski odbornik za kulturo Fabrizio Oreti.