Zaseda, v kateri sta bila ubita, ni bila naključna

Umor novinarke TG3 Ilarie Alpi in snemalca Mirana Hrovatina 20. marca 1994 v Mogadišu ni le eden tolikih primerov vojnih dopisnikov, ki so padli med poročanjem iz kriznih žarišč. Zaseda, v kateri sta bila ubita, ni bila naključna, šlo je za eksekucijo, naročen umor. Po skoraj 30 letih ta resnica še ni bila uradno priznana na sodišču. Preveč je bilo potvarjanja, preusmerjanj preiskave, lažnih pričevanj, poskusov arhiviranja. Kolegi novinarji pa niso arhivirali umora Ilarie in Mirana, vztrajno so sledili sledem njunega raziskovalnega dela, ki je v Somaliji razkrilo umazane posle pod krinko kooperacije za razvoj nekdanje italijanske kolonije. Te drobce resnice sta Anna Tringali in Stefano Massini strnila v gledališko besedilo, ki je od četrtka do sobote zaživelo v dvorani Bergamas v Gradišču na prvi v nizu desetih predstav sporeda Innesti v organizaciji združenja Artisti Associati.

Monolog Lo schifo, v režiji Giorgia Sangatija in v katerem nastopa Anna Tringali, je prepričljiv gledališki poskus rekonstrukcije resnice. Predstava se začne v poltemi, Anna-Ilaria leži mrtva, iz ozadja slišimo glas novinarja TG3, ki komajda zmore v nekaj kratkih stavkih sporočiti vest o smrti kolegice in snemalca, preden se mu zlomi glas. Oder se osvetli, Ilaria oživi in začne pripovedovati. Okrog nje je oder posejan z rumenimi kockami, na njih črke – elementi uganke, ki jo je treba razrešiti.

Številka z enajstimi ničlami

Anna Tringali se v igri povsem poistoveti z Ilario Alpi, izbira črke in pripoveduje o svojih občutkih, o Afriki, o novinarstvu, o iskanju resnice. Pripoveduje tudi o enajstih ničlah številke 1.400.000.000.000, tisoč štiristo milijard lir, ki jih je do takrat Italija namenila za pomoč Somaliji. Kljub ogromni vsoti je njena nekdanja kolonija v ruševinah, razklana med oboroženima frakcijama, ki si delita oblast v Mogadišu, islamskimi ekstremisti in milicami lokalnih mogotcev. Med njimi pa se nemoteno kretajo italijanski podjetniki, prvi koristniki omenjenih milijard, ki gradijo novo pristanišče v prestolnici in so pred tem zgradili 400 kilometrov avtoceste sredi niča v somalijski puščavi.

Ilaria pripoveduje o neljubem stiku s predstavnikom te mafije, ki jo snubi v varno zavetje zaščite svojega šefa. Pripoveduje o neokolonialni bedi in blišču italijanske kooperacije, diplomatov, vojakov in podjetnikov, o retoriki ob odprtju bolnišnice, medtem ko se pravi posli skrivajo drugje: v orožju in strupenih odpadkih v sodih, ki plavajo v morju pri Bosasu in množično zastrupljajo ljudi.

Ni se ustrašila groženj

Novinarka se ne skriva. Ne ustraši se groženj italijanskega poslovneža, niti ne lokalnega mogotca, »sultana« iz Bosasa, ki ji naposled razkrije resnico o ribiških ladjah družbe Shifco. Darovala jih je Italija in navidezno izvažajo v Italijo ribe in uvažajo moko, riž in drugo hrano. Glavni posel pa je uvoz orožja za sultanove milice. In ker slednje nimajo dovolj denarja, v zameno za orožje sprejemajo še umazanijo, »lo schifo«, kot ga z anagramom imena družbe Shifco imenuje sultan, ki tudi pove, da so Italijani s strupenimi kemikalijami postlali vso nepotrebno 400-kilometrsko avtocesto.

Ta resnica je ostala zapisana v beležkah Ilarie Alpi in na videokasetah Mirana Hrovatina, ki so izginile po njuni eksekuciji. Do te resnice se monolog Lo schifo dokoplje preko stopnjujočih se emocij in liričnih prijemov, imajo pa trdno osnovo v drobcih novinarskih raziskav, ki so pokazale, komu sta bila Ilaria in Miran v napoto in kdo ju je zato dal ubiti. Imen, ki jih sodne preiskave niso razkrile, seveda ne more niti gledališka predstava. Kljub temu pa nam pove resnico, ko se sestavljenka na koncu izteče in se iz raztresenih črk na odru najprej izpiše beseda Ilaria, z minimalno zamenjavo pa nato Italia, medtem ko iz ozadja zadonijo svečane note Mamelijeve himne.

Petkovo uprizoritev v Gradišču je uvedel nagovor dveh predstavnic društva Articolo 21, ki se zavzema za svobodo medijskega poročanja. V dvorani je bila navzoča njegova koordinatorka za FJK Fabiana Martini, v videopovezavi iz Rima pa Mariangela Gritta Grainer, prijateljica družine Alpi in glasnica kampanje #NoiNonArchiviamoIlariaAlpi. Ob prizadevanjih teh združenj skupaj s sindikatom novinarjev FNSI, da se ne opusti iskanje tudi sodne resnice o zločinu v Mogadišu, sta obe poudarili tudi potrebo po neodvisnem raziskovalnem novinarstvu. Brez svobodnega novinarstva ni prave demokracije, je med drugim naglasila Grainerjeva in posvarila pred brezplačnimi spletnimi novičniki, ki nam ponujajo površne in nepoglobljene informacije.