Za Evropo sta najbolj zanimivi zgodbi o brisanju meje in spravi

Tradicionalno srečanje »družine« Evropskih prestolnic kulture je tokrat potekalo v Novi Gorici in Gorici. Zavod GO!2025 je dogodek, ki se je odvijal od srede do sobote, gostil skupaj z nemškim Chemnitzem, ki bo prihodnje leto ravno tako nosil naziv Evropske prestolnice kulture 2025.

Več kot 90 mednarodnih gostov je torej v minulih dneh spoznavalo čezmejni goriški prostor in njegovo zgodbo. Med njimi so bili predstavniki nekdanjih, aktualnih in bodočih evropskih prestolnic kulture. Srečanje pa je pomenilo tudi nekakšen uvod v 40. obletnico, ki ga bo prihodnje leto praznoval projekt Evropska prestolnica kulture, zato je bilo na delovnih srečanjih veliko poudarka na vplivu evropskih prestolnic kulture na razvoj mest, ki ta projekt gostijo.

Učinki bodo dolgoročni

Da je vpliv EPK dolgoročne narave, dokazuje nemški Essen. »Še 14 let potem, ko je Essen v letu 2010 gostil EPK, so vidni učinki tega projekta, še posebej na področju financiranja in miselnosti,« zatrjuje Nadia Grizzo, ki deluje kot samostojna svetovalka za projekt EPK 2025. Skupaj s kolegi je doslej svetovala že več kot dvajsetim mestom v času kandidature, tudi Novi Gorici in Gorici. »Kljub temu, da je Essen industrijsko mesto, znano po premogu in jeklu, so prebivalci razumeli pomen projekta in priložnost, ki jo je prinesel,« pojasnjuje. Kaj pa je po njenem mnenju največji izziv čezmejne novogoriško–goriške Evropske prestolnice kulture? »Največji izziv je ravno čezmejnost, jezik, različnost institucij. Njihov največji adut pa je zelo močna zgodba, ki jo lahko posredujejo Evropi, in sicer na nov način, kot nova generacija, ki živi sedaj, v sedanjosti in prihodnosti. To je tudi zelo močna zgodba o spravi,« je prepričana Nadja Grizzo.

Podobno meni tudi generalni komisar Pascal Keiser iz francoskega mesta Bourges, ki bo projekt EPK gostilo leta 2028: »Posebnost vaše EPK je predvsem umetniški program, ki naslavlja spomin na vojno obdobje tega prostora in vizijo prihodnosti, ki temelji na evropskih in humanističnih vrednotah. Še posebej je to pomembno za mlade generacije.« V luči vojne v Ukrajini je vprašanje meja ponovno v ospredju in je največji izziv sedanjega trenutka, dodaja Keiser.

Le 70 kilometrov od Ukrajine

Proti ukrajinski meji se z zaskrbljenostjo ozira tudi poljsko mesto Lublin, ki je pred 14 dnevi izvedelo, da bo leta 2029 gostilo EPK. »Od meje z Ukrajino smo oddaljeni vsega 70 kilometrov. In vsak dan čutimo, da ta vojna prihaja. Ko v Gorici in Novi Gorici gledamo to res neomejeno mejo, to neobstoječo mejo, to mejo iz prejšnjih časov, mejo, ki jo malce čutiš zgolj zaradi arhitekture ali jezika - toda ta meja ne obstaja več. In zagotovo ne obstaja v kulturi, ker kultura nima meja,« pravi Maciej Rukasz. Rdeča nit lublinske EPK je Ponovno srečanje.

»Ponovno srečanje z ljudmi, naravo, pa tudi čezmejno,« razloži Rukasz. Katera je pomembnejša dediščina EPK – vsebina, torej program ali infrastruktura? »Težko vprašanje. Projekt EPK se je s časom spremenil. V začetku je šlo za investicije, program. Sedaj pa gre za spremembo, zato, da najdemo izziv, se z njim spopademo in ga premagamo. Gre za spremembo v mišljenju. Tu sem slišal zelo navdihujočo misel o spreminjanju paradigme in to načrtujemo tudi mi. Seveda si želimo investicij, a naše investicije bodo večinoma zelene, ker vemo, da to obupno potrebujemo, potrebujemo ponovno srečanje!«

Prihodnje leto bo hitro minilo

Med predstavniki nekdanjih EPK je bil tudi Neil Peterson. Sodeloval je pri EPK, ki jo je leta 2008 gostil Liverpool. Kot močno točko novogoriško-goriške EPK tudi on vidi dobro zgodbo o čezmejnem prostoru. »Spodbujajte ljudi z obeh strani meje, naj uživajo v tem posebnem položaju, ki ga imajo, ko lahko v istem dnevu obiščejo dogodke tako v Italiji kot v Sloveniji. Predvsem pa uživajte v EPK in se zabavajte to leto, ker bo minilo, kot bi trenil,« svetuje Novogoričanom in Goričanom. Glede na to, da je Slovenija majhna država, Italija pa veliko večja – predstavlja to kakšno težavo za eno ali drugo? »Da in ne. Nevarnost je v tem, da so velike države vedno rade glavne. A tudi v ekipi na slovenski strani je nekaj velikih osebnosti, ki bodo dobro branile svoj kot. Konec koncev, njihovo mesto je tisto, ki ima naziv.«

Obiskovalci srečanja družine Evropskih prestolnic kulture so se seznanili s programskimi vrhunci slovenske in nemške prestolnice, obiskali pa so tudi nekatera ključna prizorišča in programske partnerje GO! 2025.