Wagnerjeva ograja prvič na ogled

Za Goriški muzej bo danes (petek, 14. april 2023) prav poseben dan, saj bodo ob 19. uri v Vili Bartolomei na ogled prvič postavili ograjo slovitega dunajskega arhitekta Otta Wagnerja, ki je stala na Solkanskem mostu in med prvo svetovno vojno zgrmela v Sočo. Od tam so potapljači izvlekli nekatere njene dele, ki jih hranijo v muzeju, zgodba o snovanju in izvoru ograje pa je muzej spodbudila, da ograjo predstavi na priložnostni razstavi. »Po do sedaj znanih podatkih je bila taka ograja izven Dunaja postavljena le na solkanskem mostu, kar izkazuje njegov pomen v habsburški monarhiji,« je med študijami Wagnerjeve ograje ugotovil raziskovalec zgodovine solkanskega mostu Gorazd Humar.

Most vzbudil zanimanje

Solkanski železniški most je ob odprtju leta 1906 s svojo velikostjo in eleganco vzbudil zanimanje po vsem svetu. Še danes velja za most z največjim kamnitim lokom na svetu, toda šele nedavno se je izkazalo, da je zanimiv tudi za umetnostno zgodovino. Avtor ograje na mostu je namreč sloviti secesijski dunajski arhitekt Otto Wagner (1841-1918). Prve manjše kose ograje so iz reke Soče potegnili potapljači iz Društva za podvodne aktivnosti Soča iz Nove Gorice že leta 1999, torej 83 let po porušenju avstrijskega loka mostu, druge pa v začetku lanskega leta.

»Do ugotovitve, da je bila ta ograja delo arhitekta Otta Wagnerja, je prišlo nekako nepričakovano. Ograjo že dolgo dobro poznam, saj so bili pred dobrimi 20 leti v veliki potapljaški akciji iz Soče potegnjeni veliki in pomembni kosi. Pozneje so jih deponirali v Goriškem muzeju. Imam tudi kopijo originalnih načrtov solkanskega mostu, na katerih se vidi, kakšna je bila ograja. Ni pa mi bilo znano, kdo je avtor te ograje in od kod ta ograja prihaja,« je medijem lani povedal Gorazd Humar, ki sta ga raziskovanje in tudi srečen splet okoliščin privedla do ugotovitve, da je avtor ograje prav Otto Wagner, začetnik dunajske secesije, ki je zaznamovala evropsko arhitekturo na prelomu iz 19. v 20. stoletje.

Wagner, Fabiani in Plečnik

Wagner je bil leta 1894 pred svojim največjim projektom, saj so mu zaupali celostno urbanistično in arhitektonsko ureditev mestne železnice na Dunaju. Za izvedbo te naloge je Wagner v svojem ateljeju oblikoval delovno skupino približno 70 strokovnjakov. Mednje je povabil tudi Maksa Fabianija in Jožeta Plečnika.

V Wagnerjevem ateljeju je nastalo več različic ornamentiranih graj, med vsemi modeli pa izstopata dva, od katerih eden nosi motiv cveta sončnice, drugi pa motiv s stiliziranimi lovorjevimi venci. Projektiranje večjega dela linije mestne železnice ob Donavskem kanalu je Wagner zaupal Jožetu Plečniku. Prav na tem odseku je bila prvič uporabljena secesijska ograja, kot je bila kasneje postavljena tudi na Solkanskem mostu. To dejstvo je bilo iztočnica raziskovalcu Damjanu Prelovšku pri postavitvi teze, da je ograja, ki je stala na solkanskem mostu, morebiti delo arhitekta Jožeta Plečnika. Dela, ki so nastala v Wagnerjevem ateljeju, so nosila njegov podpis kot odgovornega nosilca, medtem ko so bili avtorji del različni. Svojo teorijo je Prelovšek podkrepil s preučitvijo Wagnerjevih dekorativnih simbolov in primerjavami z drugimi avtorji, ki so sodelovali pri izvedbi Dunajske mestne železnice, ter skrbno preučitvijo pisave in načina izrisa ograje za Plečnikovo postajo Roßauer Lände, ki ustreza obliki ograj na solkanskem mostu. Na drevišnjem srečanju v Vili Bartolomei bosta o ograji in njenih snovalcih spregovorila Gorazd Humar in Ines Beguš iz Goriškega muzeja.