V Milenini zgodbi se zrcali usoda mnogih Slovencev

Nabito polna predavalnica Trgovskega doma je pred dnevi sledila predstavitvi knjige Storia di Milena (Milenina zgodba), ki opisuje trnovo pot mladega dekleta iz Vrtojbe, ki je zadnje mesece druge svetovne vojne bilo deportirano v nemška taborišča. Predstavitev knjige je priredila goriška sekcija ANPI-VZPI. Njena predsednica Anna Di Gianantonio je na predstavitvi uvodoma nagovorila navzoče in izpostavila potrebo, da tudi italijanska javnost pobliže spozna usodo Slovencev na Primorskem, ki so bili dvajsetletna žrtev raznarodovalnih namenov fašizma. Knjiga je namreč izšla v italijanskem jeziku s podnaslovom Spomini mlade goriške Slovenke pod nacifašizmom. »Milenina zgodba je ena od mnogih, ki so jo doživljali Slovenci pod fašizmom: raznarodovanje, diskriminacije, osvobodilni boj, deportacije v nemška taborišča,« piše na zadnji platnici knjige.

Anna Di Gianantonio je svoj nagovor pričela z omembo knjige zgodovinarja Luciana Patata o deportacijah iz Gorice v nemške lagerje. V njej so zapisana tudi imena Milene, njene sestre Zore in očeta Jožefa, ki so bili odvedeni v nemška taborišča. Oče Jožef se iz Nemčije ni vrnil. Anna Di Gianantonio je poudarila pomen takih knjig, saj zagotavljajo dragocen doprinos k nepristranskemu spoznavanju zgodovine, kar je še toliko bolj pomembno v današnjih časih, ko si nekateri prizadevajo na enostranski način prikazati vojne in povojne dogodke. Omenila je še, da bi podobne knjige morali uvesti kot obvezno čtivo v šolah. Zaustavila se je tudi pri povojnih časih, med katerimi ni manjkalo nestrpnosti, grozovita doživetja v nemških taboriščih pa so povratnike zaznamovala vse življenje. Marsikateri deportiranec ni nikoli spregovoril o doživetih tegobah.

Osvoboditev dočakala bolna

Sedemnajstletno Mileno Gulin so Nemci aretirali januarja 1945. Ker so bile železniške proge stalno po udarom zavezniških letal, so njo in nekaj sotrpink v Avstrijo odpeljali s posebnim avtobusom. Zatem se je njihova pot nadaljevala z vlakom in se zaključila v Ravensbrücku na severu Nemčije, sledila je premestitev v Bergen Belsen, veliko taborišče pri Hannovru. Tja so vozili taboriščnike iz vseh lagerjev na vzhodu, ki so jih izpraznili pred prodirajočo Rdečo armado. V Bergen Belsnu je vladala strašna lakota in so razsajale nalezljive bolezni. Za tifusom je zbolela tudi Milena in je hudo bolna dočakala osvoboditev. Lager so osvobodili Britanci 15. aprila 1945 in tam našli kupe nepokopanih trupel. Vse tisto gorje so Britanci posneli na filmski trak, vendar so bili zatem posnetki širši javnosti predvajani komaj leta 1982. Milena se je domov vrnila šele septembra 1945.

O knjigi je spregovorila Milenina hčerka Nadia Slote, ki je poskrbela za njen prevod v italijanski jezik. Knjiga je namreč nastala že pred sedmimi leti v angleškem jeziku. Po pripovedi mame Milene jo je napisala hčerka Silvia Hollenbaugh. Omeniti gre, da se je dve leti po vojni Milena omožila z ameriškim vojakom in se je preselila v ZDA, kjer sta se zakoncema rodili hčerki Nadia in Silvia. Družina se je nato vrnila v Gorico, razen hčerke Silvie, ki je ostala v ZDA. Knjigo so v izvirniku, torej v angleščini, leta 2015 predstavili v goriškem Kulturnem domu. Kot je povedala Nadia Slote, sta s sestro smatrali za nujno potrebno, da izide tudi knjiga o deportirancih, ki niso bili Judje. In teh je bilo veliko z vseh koncev Evrope. Poleg hudih preizkušenj v taboriščih knjiga opisuje tudi predvojno in povojno življenje na Goriškem in je v tem pogledu odličen dokument za poznavanje dogodkov iz tistih žalostnih časov.