V 50 minutah onesposobili bombo

Petdeset minut. Toliko časa sta v nedeljo pirotehnika državne enote Civilne zaščite Republike Slovenije za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi (NUS) Benjamin Kreševec in Aljaž Leban porabila za onesposobitev neeksplodirane letalske bombe iz druge svetovne vojne, ki so jo pretekli ponedeljek našli med kopanjem na Kolodvorski poti nedaleč od železniške postaje na Trgu Evrope/Transalpina, ravno na slovensko-italijanski meji med Novo Gorico in Gorico. Sirena, ki je ob 10. uri naznanila začetek akcije, se je 50 minut pozneje spet oglasila za naznanitev zaključka, da so se ljudje (okoli 2300), ki so morali na obeh straneh meje začasno zapustiti svoje domove, spet lahko vrnili vanje.

Dva vžigalnika bolje kot eden

Je bil postopek onesposobitve zapleten? Na to vprašanje je Aljaž Leban, eden od pirotehnikov, ki sta onesposobila bombo, včeraj odgovoril, da so prvi ukrepi stekli že takoj po odkritju z identifikacijo, pri čemer je veliko pomenilo dejstvo, da je imela bomba dva mehanska vžigalnika. »Če bi bila bomba oborožena samo z enim vžigalnikom, potem bi to za nas predstavljalo bistveno večjo težavo, ker: ali bi bil vžigalnik kemični ali pa načeloma vibracijski in bi se v primeru premikanja lahko že sam aktiviral. Ker pa je imela bomba dva mehanska vžigalnika, je to za nas pomenilo že določen plus, ne glede na to, da je pri izkopu prišlo do poškodovanja zadnjega vžigalnika. To nam je pomenilo malo večji izziv: iz globine bombe načeloma ti vžigalniki štrlijo za kakih 30 milimetrov, ta pa je štrlel samo za kakih pet-šest milimetrov.«

Naslednja faza je bila točna ugotovitev tipa vžigalnika, pri čemer so imeli vso literaturo, konstrukcijske risbe, podatke o delovanju idr.. Ko so videli, s čim imajo opravka, so šli v postopek. En postopek predstavlja odvijanje (ročno ali z raketnim odvijalcem), drugi je rezanje z linijskim trakom, kjer je 50 odstotkov možnosti, da zadeva samo zagori in v uri časa bomba izgori ali pa da pride do prevelike energije pri rezanju plašča in bomba potem detonira. »Nam tega ni bilo treba. Najprej smo odvili prvi vžigalnik, ki je bil v boljšem stanju, za kar smo porabili kakih deset minut. Potem smo imeli kratko pavzo in šli malo na zrak, ker smo delali v zaprtem prostoru (za laično javnost so naši postopki lahko nerazumljivi). Potem smo se lotili zadnjega dela, ki je zahtevalo malo več časa, ker smo morali orodje, ki smo ga že prej naredili, pričvrstiti na drugi vžigalnik, da smo ga potem lahko odvili, za kar smo porabili kakih dvajset minut. Ko sta bila mehanska vžigalnika odstranjena, smo z orodjem izvlekli še detonator. Ko smo še to opravili, je bila bomba samo še železo in eksploziv in sama po sebi ni več predstavljala nobene nevarnosti. Odpeljali smo jo v začasno skladišče, kjer čaka na redno uničenje,« pravi Leban. Kje se to skladišče nahaja, ni mogel povedati, vsekakor zakon določa, da lahko v njem ostane največ 90 dni, potem jo odpeljejo na prostor za uničenje. Tam jo bodo oborožili z linijskim eksplozivnim trakom in jo bodo poskusili rezati, kot bi jo na mestu najdenja po že omenjenem postopku, tako da lahko samo izgori ali eksplodira. V prvem primeru bo ostal lep eksponat, ki ga bodo lahko dali na ogled na mesto najdbe ali pa poklonili Mestni občini Nova Gorica, a o tem se šele pogovarjajo.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.