»Umaknite telefone in se posvetite drug drugemu«

Patra Nika Žvoklja ni treba posebej predstavljati. Je namreč eden izmed tistih, ki vedno išče skupne poti in v vsaki priložnosti najde izziv, da pride naproti s svojo dobrohotno roko, iskrivimi idejami, z mirom, ki ga izžareva in tako nehote nagovarja vse, ki se srečujejo z njim. Za svoj trud in aktivnosti na mnogih področjih svojega bivanja v Novi Gorici je letos prejel plaketo novogoriške mestne občine, v Kulturnem centru Lojzeta Bratuža pa je bil v četrtek gost večera, ki je nosil naslov Bog je tu in ga je vodila Mirjam Bratina.

Pater Niko Žvokelj si že ves čas svojega bivanja na Novogoriškem prizadeva za to, da bi vsak, ki pride v Novo Gorico, obiskal samostan in cerkev na Kostanjevici in tako prepoznal izredno duhovno in kulturno bogastvo mladega mesta. Poznajo pa ga tudi v Gorici, kjer je tokrat predaval o božiču in pripravah nanj ter na kaj naj bomo v današnjem času in vsej komercializaciji, ki je z njim povezana, še posebej pozorni. V svojem predavanju se je med drugim dotaknil tega, kaj za kristjane pomeni božič, kje se lahko skupaj srečajo verni in neverni, poseben poudarek pa je predstojnik samostana na Kostanjevici namenil dejstvu, da je božič družinski praznik. Z obiskovalci večera Pod lipami se je pogovarjal tudi o tem, kakšno naj bo praznovanje božiča na osebni ravni, v družini in okolju, hkrati pa jim je zaupal dober recept, kako praznovati božič, ko se družina zbere skupaj.

Jaz sem, ker si ti

»Umaknite telefone in se posvetite drug drugemu. Poglejte se v oči in mogoče boste začutili tisto, kar poudarja v Južni Afriki pleme Zulu. Tam imajo namreč rek: Jaz sem, ker si ti. Če tebe ni, tudi mene ni. Mislim, da je to čudovito sporočilo. Nenazadnje lahko ob božiču, ko praznujemo učlovečenje boga, rečemo enako: Jaz sem, ker si ti. To pomeni, da se učloveči Kristus tudi v mojem srcu,« izpostavlja pater Niko Žvokelj. Posledica tega je po njegovih besedah vse tisto dobro, k čemur smo poklicani, in sicer, da ne gledamo le skozi sebe, temveč da zaznamo in spoznamo sočloveka, ter občutimo, kaj ta človek potrebuje. »Včasih potrebuje samo prijazno besedo, potrebuje samo prijazen pogled, stisk roke, torej malenkosti, ki izginjajo,« je prepričan.