Učne težave otrok so samo vrh ledene gore

Učne težave so samo vrh ledene gore, ki prikazuje otrokovo zdravstveno preteklost in doživljanje vsakdana. To je izšlo iz srečanja s pedagoginjo, logopedinjo in defektologinjo Martino Ozbič, ki ga je preteklo sredo organiziral Dijaški dom. Na srečanju z naslovom Učne težave? Kako pomagati svojemu otroku se je strokovnjakinja dotaknila nekaterih značilnih ovir, s katerimi se sooča marsikateri otrok. Potem ko je pred nekaj leti v Dijaškem domu Ozbičeva predavala v slovenščini, so tokratno srečanje priredili v italijanščini.

»Otrok s posebno zdravstveno preteklostjo, ki je v obdobju do treh let starosti bil pogosto podvržen otitisu, se je rodil s carskim rezom, ima alergije ali čigar starši so tudi začeli pozno govoriti, bo najverjetneje imel težave pri fonologiji in fonetiki,« je bilo slišati na sredinem večeru. Pri takih otrocih je zelo verjetno, da se bodo pojavile tudi učne težave, ki pa niso izrecno povezane z disleksijo oz. genetiko, saj se največkrat v bistvenem obdobju, ko se pri otroku preko sluha razvija besedni zaklad, zatakne pri posluhu in lahko presliši nekatere zloge ali celo besede. Iz tega se bodo lahko razvile težave pri branju, poslušanju in računanju, ki so predvsem vezane na fonološki spomin. Še večji stres pa doživljajo otroci iz italijanskih družin, ki so vsak dan in ves dan v stiku s slovenščino, ki ni njihov materni jezik, in se težavam pri posluhu in dojemanju besed ter zlogov doda višja težavnostna stopnja slovenskega jezika. Tudi to je vzrok za nekatere zamude iz didaktičnega vidika.

Kako pa razumeti, ali gre za specifično učno težavo? »Če je v obeh jezikih, tako v slovenščini kot v italijanščini, opaziti težave, bo zelo verjetno šlo za specifično učno težavo,« je pojasnila Ozbičeva in dodala, da v primeru, da se težava pojavi samo v slovenščini in je to otrokov drugi jezik, pa lahko to izhaja enostavno iz dejstva, da je slovenščina težja iz fonološkega vidika, še toliko bolj za otroke, ki se v domačem okolju pogovarjajo v italijanščini.