Sadje, ekologija, film

Tudi novogoriškega režiserja Gregorja Božiča je pandemija novega koronavirusa odrezala od načrtov. Namesto, da bi na Inštitutu za moderno umetnost v francoskem Lyonu delal na fotografskem projektu o sadju, dneve preživlja v Avčah in skrbi za sadovnjak starih sadnih sort na družinskem posestvu v Goriških Brdih. »Sadovnjak je te dni urejen kot še nikoli,« je z nasmehom, ki pa ni vseboval obžalovanja, pojasnil Božič gostiteljicama v spletni kavarni GO!2025. Stare sadne sorte so namreč njegova velika strast, nenazadnje so ga pripeljale tudi do Benečije in tamkajšnjih zgodb, ki jih je prelil v ganljiv celovečerec Zgodbe iz kostanjevih gozdov. Z njim je osvojil kar enajst priznanj vesna in številne nagrade na tujih festivalih.

Gregor Božič je v javnosti znan predvsem kot režiser, enako pa je predan ohranjanju starih sadnih sort, kar ni le agronomski projekt, temveč raziskovalni projekt, ki stremi k ohranjanju kulturne dediščine določenega prostora. Prav zanimivo je bilo opazovati, kako se je pogovor, ki sta ga tokrat moderirali Neda Rusjan Bric in Vesna Humar – obe gonilni sili kandidature Nove Gorice z Gorico za EPK 2025 - kljub ponujenim iztočnicam o filmu vedno znova vračal na to temo.In zato niti ni presenečenje, da se najnovejši projekt z delovnim naslovom Sadje, ki ga sanjajo stari kmetovalci pozimi, pri katerem Božič sodeluje v Franciji, suče okrog te teme. Ki je, kot pravkar doživljamo na primeru pandemije, ena ključnih za človeštvo. Kriza je namreč dodobra pretresla pogled ljudi, predvsem uporabnikov na pomen lokalno pridelane hrane, ki je na dosegu roke tudi ko se meje zaprejo.

»Ljudje so verjetno spoznali, kako pomembno je imeti kakovostne vire hrane na dosegu roke, samozadostnost. Določene stvari iz trgovine stanejo tako malo, zato ker je nekdo na drugem koncu sveta garal za drobiž, da je to pridelal,« opozarja Božič in dodaja, da se je pred koronakrizo (pre)malo ljudi spraševalo o tem. Začuden je tudi nad tem, kako v popularnih kuharskih šovih, ki v ospredje postavljajo umetnost kulinarike, nikoli ne dajejo poudarka na kakovosti sestavin. Vse je na voljo ob vseh letnih časih. »Premalo se poudarja kako pomembno je imeti stvari blizu. Ljudje pa se ne zavedajo niti, kako težko je pridelati sadje v takih količinah, da ima tako nizko ceno,« poudarja Božič, ki se strinja, da je kriza spremenila pogled a zemljo, hrano, pridelavo hrane, popolnoma pa se je v ozadje pomaknilo ekologijo, težave, povezane z mikroplastiko, s katerimi se spopada svet.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.