Reka Soča: tako čudovita, tako krhka

Soča povezuje. Čezmejna reka je v soboto na Festivalu vode v Štarancanu povezala župane, pisatelje in kulturne delavce. Prvič sta se uradno srečala župana občin ob izviru in izlivu reke, Valter Mlekuž iz Bovca in domači župan Riccardo Marchesan, pridružil pa se jima je še Tarik Žigon, župan s Štarancanom pobratene občine Renče-Vogrsko, ki sicer ne leži ob Soči pač pa ob njeni sestrski reki in pritoku – Vipavi. Vsi trije so se veselili srečanja in izrazili željo, da bi botrovalo tesnejšemu sodelovanju. Zavedajo se pomena Soče, njene lepote, ki jo je treba varovati pred kvarnimi posledicami intenzivnega gospodarskega izkoriščanja. V zgornjem delu toka se mednje uvršča tudi turizem z rafti in kajaki, ki je postal že preveč množičen. Južneje so problem jezovi, energetika, Salonit Anhovo, na italijanski strani pa črpanje vode za kmetijske potrebe.

S tem v zvezi se je med uvodnimi pozdravi oglasil predsednik konzorcija za melioracijo Julijske krajine Enzo Lorenzon, ki se mu še vedno toži po jezu v Gorici predvidenem še v Osimskih sporazumih. K sreči, je povedal, so se lani končno dogovorili z upravo Soških elektrarn za večji izpust iz jezu pri Solkanu. »Pravijo mi, da so podnebne spremembe realne,« je dejal, zato je voda vse bolj dragocena. Konzorcij je za sušna obdobja začel z izkopom manjših zbiralnikov na Goriškem in Tržaškem. Štiri so že uresničili, dva sta v načrtu. Med temi eden pri Poljanah na goriškem Krasu, ki bo služil tako kmetijstvu kot protipožarni varnosti.

Nikogar ne pusti hladnega

Pri okrogli mizi so sodelovali tudi kulturniki, novinar Roberto Covaz, predsednik goriškega Kulturnega doma Igor Komel ter pisatelja Andrea Bellavite iz Gorice in Siniša Germovšek iz Bovca, ki sta svojo ljubezen do Soče izpričala tudi v knjigah. Prav Bellavite je glede kmetijskega in energetskega izkoriščanja na italijanski strani opozoril na potrebo po večjem nazdoru, da se preprečijo dogodki, kot je bila lanska popolna izsušitev s posledičnim poginom rib.

V pogovoru so izpostavili tudi lepote Soče, »ledene reke, ki pa nikogar ne pusti hladnega,« kot se je izrazil Germovšek in spomnil na njene neštete barvne odtenke. Bellavite je reko primerjal s ciklusom življenja: zarodek izpod Mojstrane bruhne na dan kot otrok pri porodu, nato mladostno žubori v trentarskem in bovškem delu; v srednjem delu je reka odrasla in se razdaja človeku, ki jo včasih nehvaležno zlorablja; v končnem delu se tok upočasni kot človek v starosti vse do izliva v morje, kjer pa se s hlapovi življenjski ciklus obnovi.

Mostovi povezujejo

Govor je bil tudi o mostovih. Igor Komel je omenil fizične in simbolične, ki povezujejo oba naroda; Germovšek ima najraje trentarske brvi, preproste vendar privlačne izdelke za povezovanje domačij na dveh bregovih, Covaz je spomnil na most v Kanalu, ki ga je pomagal graditi tudi še mladi pisatelj Elio Vittorini, Bellavite pa je izpostavil trojico solkanskih mostov: železniškega z največjim kamnitim obokom na svetu, cestnega, ki po Osimu čez italijansko ozemlje povezuje Brda z Novo Gorico in zdaj še kolesarsko brv, ki naj bi postala osrednja točka celovite kolesarske povezave od izvira do izliva. Navzoča župana je pozval, naj kolege – predvsem goriško občino, ki zelo zamuja – spodbudita, da bi se ta povezava realizirala čim prej, če mogoče do EPK 2025, saj bi lahko postala ena najlepših rečnih kolesarskih stez v Evropi in bi se skupaj s kolesarsko stezo Alpe Adria Salzburg-Gradež ter stezo vzdolž jadranske obale spojila v sistem, ki bi gotovo privabil velik del v Evropi rastočega trajnostnega kolesarskega turizma.

Kraji ob Soči so za obiskovalce zanimivi tudi zaradi zgodovine, ki je bila zlasti za časa prve svetovne vojne zelo kruta. Ta spomin, naj bo vsem v svarilo, »da Soča ne bo nikdar več krvava tekla,« kot se je izrazil bovški župan Mlekuž. Bellavite je dejal, da preteklost ne sme biti predmet retorike ampak utemeljitev prizadevanj za sožitje, vključno z novimi ljudmi, ki prihajajo k nam in ob pomanjkanju ustreznih sprejemnih struktur najdejo zatočišče prav ob bregu Soče.