Požvižgali so se na zdravje delavcev

Gospodarski napredek in ekonomski razvoj sta pogosto terjala previsok davek, ki so ga v krvi plačali nedolžni delavci, njihove družine in prebivalci določenega prizadetega območja. Sebična želja po dobičku, prepletanje gospodarstva in kriminala ter prikrivanje resnice so skupni imenovalci številnih zgodb, ki so tragično zaznamovale življenje mnogih, tudi v naši neposredni bližini. Mestoma srhljivim, mestoma skorajda neverjetnim pripovedim so navzoči prisluhnili v sredo, ko je v goriškem Kulturnem domu potekal večer Gospodarski napredek... koliko nas stane razvoj?. Spregovorila sta Jasmina Jerant, avtorica knjige Primer: Anhovo, in Felice Casson, avtor knjige La fabbrica dei veleni (Tovarna strupov) in nekdanji javni tožilec. Večer v organizaciji Tmedie in Kulturnega doma je vodil novinar Marko Marinčič.

Umrl ji je 44-letni brat

Čeprav Jasmina Jerant ni odraščala v Anhovem oziroma v Soški dolini, je povod za začetek dolgega raziskovalnega dela bila tragična izguba. »Eden glavnih razlogov, da sem se približala tako občutljivi temi, je bila smrt mojega brata Metoda. Umrl je pred sedmimi leti, ko jih je imel le 44, za mezoteliom plevre, ki je najhujša bolezen, povezana z azbestom. Ko je zbolel, sem začela preiskovati, kaj to je. Ostala sem šokirana, ko sem izvedela, kaj vsega je bilo zadaj. Čisto naključno sem nato začela sodelovati z aktivisti, prišla sem do njihovih arhivov in tako naletela na dolgo, tragično zgodbo, prepleteno s političnim in gospodarskim kriminalom. Napisala sem knjigo ker sem želela, da bi se v Sloveniji izvedelo za nekaj tako hudega. Pa hkrati za svojega nečaka, sina mojega brata, ki je pri petih letih izgubil 44-letnega očeta,« je uvodoma povedala Jasmina Jerant.

Zgodba tovarne v Anhovem je zaznamovala življenje celotnega tamkajšnjega območja, v dobrem in v slabem. »Tovarna je odprla leta 1921, ogromno je prinesla in ogromno tudi odvzela. Njen prvi lastnik je bil podjetnik Emilio Stock, ki je še pred tem odprl prvi obrat Salonit v Dalmaciji: ime je dobila ravno po kraju Salona pri Splitu. Od začetka je delala z azbestom, in čeprav nas industrija skuša prepričati, da niso vedeli, da je azbest nevaren, ni tako: ogromno je dokumentov, ki dokazujejo, da so že v dvajsetih letih vedeli, koliko je ta snov lahko škodljiva,« je poudarila avtorica in dodala, da je morala med svojim delom skrivati, da piše knjigo, saj bi drugače bila podvržena tožbam. »Gre za način, s katerim velike industrije zaustavljajo javnost. Tudi če vedo, da bodo naposled tožbo izgubile, uspejo na tak način finančno in časovno izčrpati novinarje in aktiviste«.

Skrbele so ga smrti kolegov

Na podoben »modus operandi«, ko je škodljivost določene snovi iz ekonomskih interesov ostala veliko let prikrita, je v svojem delu opozoril tudi Felice Casson: nekdanji javni tožilec se je z zadevo med svojim poklicem ukvarjal v prvi osebi. V knjigi, ki je po slogu in berljivosti skorajda podobna romanu, od vsega začetka vemo, kdo je morilec.

»Multinacionalke so se leta in leta požvižgala na zdravje delavcev. Preiskava se je začela, ko je tedaj delavec, zaposlen v neki tovarni na pristanišču v kraju Marghera, stopil do mene: skrbele so ga številne smrti kolegov in prijateljev. Krivec za to je bil vinilklorid, škodljivi plin brez barve in brez vojna. Industrija se je s tem plinom bogatila cela desetletja, čeprav so za njegove škodljive učinke točno vedeli. Podobno, kot se je zgodilo z azbestom, so tovarne med seboj sklenile neke vrste sporazum, na podlagi katerega je zadeva ostala tajna,« je razkril Casson in dodal, da je bilo - tudi zaradi pravil italijanskega kazenskega sistema - izjemno težko dokazati vzročno zvezo med škodljivo snovjo in smrtjo delavcev.

»Lobizem in velike vsote denarja so bile prava ovira. Znanstveniki so, v zameno za denar, cela desetletja zamolčali negativne posledice določenih škodljivih snovi: v času, ko sem preiskoval te stvari, so zdravniki oziroma izvedenci, ki so delali za velike tovarne, v povprečju imeli dvajsetkrat višjo plačo od tistih, ki so delali kot svetovalci javnega tožilca. Naše delo je zaradi tega bilo vse prej kot lahko,« je še povedal nekdanji javni tožilec, po besedah katerega je bila politika v najboljšem primeru nemočna.

»Ko mi mladi delavec pove, da rajši tvega, da čez dvajset, trideset let zboli za rakom, kot pa da danes izgubi službo, menim, da je politika povsem odpovedala,« je pristavil Casson in dodal, da so občani edini, ki jo lahko spremenijo. S kulturo, ki postavlja na prve mesto spoštovanje do zdravja in okolja.