Povsod je pustil pečat

Mnogi so se včeraj želeli pokloniti spominu na Aleša Doktoriča, cenjenega profesorja, publicista, kulturnega producenta, družbenega delavca, vsestranskega intelektualca in dolgoletnega predsednika goriškega Kinoateljeja, ki je preminil 23. decembra v 63. letu starosti. Žalna seja ni mogla potekati drugje kot v Kinemaxu, jedru Hiše filma, ki jo je Doktorič z drugimi zanesenjaki že od njenih zametkov polnil z idejami, vsebinami, ljudmi.

Ženi Eriki, sinovoma Janu in Dimitriju ter sestri Vidi so bližino prišli izrazit ljudje iz različnih krajev in sredin, ki jim je Doktorič pripadal: mnoge od teh je ravno on med seboj povezal, prav povsod je pustil svoj pečat. »Čez noč si prevzel vajeti Kinoateljeja od svojega učitelja Darka Bratine in društvo ne le obdržal na sceni, temveč odločilno prispeval k njegovi nadgradnji. S sodelavci si ga razvil v večnamensko jedro za medkulturne projekte, ki danes suvereno deluje na obeh straneh meje,« je »kapitanu, trdnemu in pokončnemu stebru« Kinoateljeja v slovo dejala Mateja Zorn, programska vodja ustanove, ki se je spomnila tudi vročičnih pogovorov v »kinokaverni«, Doktoričeve natančnosti, skrbi za dvojezičnost, načitanosti, sposobnosti poslušanja ter ubesedovanja misli in strategij. »Tvoja intelektualna zapuščina je tako zelo bogata in raznovrstna. Ostaja nam navdih in kompas za bodoča potovanja in raziskovanja,« je še povedala Mateja Zorn.

V imenu vseh, s katerimi je Doktorič sodeloval pri Goriškem loku, SKGZ, Transmedii, v Kulturnem domu in Hiši filma, je spregovoril Boris Peric, ki ga na pokojnika veže 40 let spominov in projektov, iz katerih je vzklilo marsikaj. Obudil je noči »v čakanju jutra« v Križni ulici, nastanek Transmedie in Hiše filma, izpostavil njegov doprinos v okviru SKGZ ter vlogo, ki so jo filmski večeri Kinoateljeja odigrali pri odpiranju Kulturnega doma mestu. »Delo za skupnost si dojemal kot obvezo in nujo za pripadnike slovenske narodne skupnosti,« je prijatelju v pozdrav dejal Peric in opozoril, da je ravno Doktorič zaslužen za to, da so dvor Hiše filma poimenovali po Bratini.

Piero Colussi, ustanovni član pordenonskega kina Cinemazero, je spregovoril o času, ko so se mladi filmski navdušenci iz FJK začeli med seboj spoznavati. Iz tega je nastal sistem filmskih središč in mediatek Dežele FJK, ki mu v Italiji ni para. »Aleš je v tem okviru vedno zastopal slovenski svet, obmejno realnost. Njemu dolgujemo, da smo spoznali jugoslovanski in slovenski film,« je dejal.

Celih 20 let je bil Doktorič tudi član odbora Glasbene matice, še prej njen gojenec (študiral je violino) in učitelj. Njegove razgledanosti, duhovitosti, poklicanosti izobraževanju in doprinosa, ki ga je GM dal s svojimi pripombami, se je spomnila nekdanja predsednica šole Milena Padovan, ki je izpostavila tudi njegov prispevek k razmišljanju o jezikovni politiki GM.

Publicistka, prevajalka in kolegica na liceju Prešeren v Trstu Daria Betocchi je anekdotično opisala »izzivalno svežino«, ki jo je Doktorič prinesel s seboj v zbornico, njegovo briljantno inteligenco in jedek humor. Bil je priljubljen profesor, »katerega pristopi so včasih zveneli heretično«, a so bili v resnici konkretni in v koraku s časom. Medčloveški odnosi so bili zanj nekaj radikalnega: »Odnos je bil ali ga ni bilo,« je povedala Betocchi.

Poslednje slovo od Doktoriča je bilo na goriškem pokopališču. Pri grobu so spregovorili nekdanja dijakinja in kolegica Majda Bratina, prijatelj Leo Milocco in Igor Devetak, prijatelj, sodelavec in odgovorni urednik Primorskega dnevnika, k bogastvu katerega je dolgo let skozi pronicljive članke in kolumne prispeval tudi sam Aleš Doktorič.